Vsaka skupnost, zlasti tista, ki se organizira kot država, si želi kar najbolj povečati lastno varnost. S tem pa lahko ogrozi varnost drugega. Če gre za veliko silo, lahko ta s povečevanjem lastne varnosti poruši mednarodno varnostno arhitekturo. To se dogaja sedaj. Širitev zavezništva Nato je bila motivirana z maksimiranjem varnosti. Rusija je to širitev dojela kot ogrožanje svoje lastne varnosti. Četudi je nekako sprejela širitev zavezništva Nato, je Ukrajina za Rusijo preveč pomembna in preblizu. Vsakršno vključevanje Ukrajine v Nato, tudi faktično, brez uradnih postopkov, kot bi bil akcijski plan za članstvo, je bil za Rusijo vselej »rdeča črta«. Dodajte k temu še ukrajinske restrikcije glede ruskega jezika, kar je dodatno povečalo napetost. Seveda nič od tega ne opravičuje ruske agresije, ki je podrla varnostno arhitekturo Evrope. Kar se je zgodilo, bo imelo dolgotrajne posledice.
V teh razmerah je sprememba javnega mnenja na Finskem in Švedskem razumljiva, ni pa nujno, da bo njuna morebitna včlanitev v Nato povečala njuno varnost. V luči vsega tega je mogoče predvideti novo dolgotrajno žarišče napetosti v Ukrajini in novo železno zaveso od Barentsovega do Črnega morja. Mladina
