Pred štirimi leti, ko je za Dnevnik poslednjič govorila skupaj z vnukinjo Hano Stupica, je priznala, da ne zmore več risati: »Pred kratkim sem naredila še nekaj manjših risbic za prijatelje, ampak zdaj sem tako počasna.« In dodala: »Še vedno bi risala, če bi lahko, v glavi še nastajajo slike.«
Na stotine slik, ki jih je v svojem življenju narisala, je za vedno zaznamovalo ne le slovensko ilustracijo, temveč so to podobe, ki jih v svojih otroških spominih nosijo generacije in generacije slovenskih otrok. Marlenka Stupica je ilustrirala vse znamenite pravljice, od bratov Grimm do Andersena, pa tudi dela domačih avtorjev, od Cicibana iz Mehurčkov Otona Župančiča do Ele Peroci in znamenite podobe deklice z dežnikom iz njene knjige Moj dežnik je lahko balon. V njenem opusu so podobe iz Ostržka, Trnuljčice, Pike Nogavičke, Grdega račka, Palčice, Krojačka Hlačka in drugih knjig. »Sprejela sem res samo tista besedila, ki so v meni vzbujala domišljijo, tudi likovno domišljijo. Blizu mi je nadrealizem. V tem sem se našla. Lahko recimo ustvariš skrivnostno vzdušje; ne veš, kaj je za vogalom, ampak veš, da nekaj je,« je v poznih letih opisovala svoj opus.
Pohvala Maksa Fabianija
Prva knjiga, ki jo je ilustrirala, so bile Uganke Otona Župančiča, ki jim je podobe dodala daljnega leta 1948, le dve leti po tistem, ko je diplomirala. Petdeset let je sodelovala z založbo Mladinska knjiga, kjer so leta 2010 izdali antologijo Drevo pravljic, v kateri je izbor nepozabnih pravljic in pesmic z njenimi podobami. V spremni besedi k monografiji, posvečeni delu te velike ilustratorke, je umetnostni zgodovinar Milček Komelj zapisal, da »je vse v umetnosti Marlenke Stupica tako otroško nežno, a tudi otroško živahno, naravno samoumevno, otožno in hudomušno, da nam predstavlja svet, ki mu ni para«.
Marlenka Stupica, rojena Muck, se je rodila leta 1927 v Mariboru. Njene risbe je že v otroštvu prvi pohvalil njen sorodnik arhitekt Maks Fabiani. Iz slikarstva je diplomirala na ljubljanski likovni akademiji pri profesorjih Francetu Miheliču in Gojmirju Antonu Kosu. Iz svojih študijskih let se je spominjala tudi profesorja Nikolaja Pirnata: »Od študentov je zahteval, da smo čez vikend zrisali kup rok, in kako je bil hud, če jih nismo!«
Od leta 1948 je ustvarjala kot svobodna umetnica. Popolnoma se je posvetila ilustraciji, kjer je pri izrisovanju pravljičnih podob sledila izročilu srednjeveških tapiserij, fresk in ljudske ustvarjalnosti. Pri svojem delu je bila natančna in izjemno študiozna. »Po nekaj let sem delala kakšno slikanico, lahko tudi pet, šest let. Sedela sem zraven papirja in risala in risala,« je dejala. »Denimo, ko rišem krono, se pač ne zgledujem po prvi, ki jo izvrže google, kar se dogaja, temveč so potrebne raziskave, od tega, iz katerega obdobja in države je krona, do tega, kakšna je bila takrat tradicija, moda. Treba je znati pridobiti smiselne podatke.« Za svoje najboljše ilustracije pa je štela tiste, ki jih je naredila v obdobju, ko se je že upokojila. Kljub natančnemu delu so njene podobe preproste in zato mladim bralcem lahko razumljive. »Očitno je treba v sebi ohraniti otroka,« je dejala v intervjuju za Dnevnik.
Ko se zavemo svoje minljivosti
Ilustratorski in slikarski talent se v družini Stupica prenaša iz roda v rod. Njen pokojni mož Gabrijel Stupica je bil slikar, slikarka in ilustratorka je bila njena hči Marija Lucija, prav tako je ilustratorka njena vnukinja Hana.
Marlenka Stupica je za svoje delo prejela številne domače in mednarodne nagrade ter priznanja, med njimi leta 1972 nagrado Prešernovega sklada, leta 1999 Levstikovo nagrado za življenjsko delo, leta 2019 pa še Župančičevo nagrado mesta Ljubljana za življenjsko delo. Leta 1994 se je uvrstila na častni seznam Mednarodne zveze za mladinsko književnost (IBBY), ki združuje izjemne avtorje, ilustratorje in prevajalce mladinske literature z vsega sveta. Leta 2013 je prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Tedaj je v obrazložitvi žirije Črtomir Frelih o delu Marlenke Stupica zapisal: »Ob njenih umetninah občutimo nostalgijo po časih, ko se časa še nismo zavedali, ko nas je preveval tisti občutek večnosti, ki mine, ko se na robu odraslosti zavemo svoje minljivosti.«
