Živčnost in slaba volja, a maksimalna osredotočenost. Tako je bil videti zadnji trening najboljših slovenskih telovadk Tjaše Kysselef in Teje Belak na preskoku v gimnastičnem centru v Ljubljani, preden sta se v sredo odpravili v Koper, kjer bo od danes do nedelje svetovni pokal v gimnastiki. Stres ni bil posledica bližajoče se domače tekme. Temveč dejstva, da sta izkušeni telovadki trenirali na majavem orodju Gymnova, s katerim bodo po sili razmer tekmovali v Kopru. Naj se sliši še tako lepo in je videti prestižno, a slovenski gimnastični center, ki so ga slovenski telovadci čakali desetletja, ima takšne pogoje, vsaj na preskoku, da je v dvorani na Viču lahko po vseh standardih postavljen le konj proizvajalca Spieth.
Če se ne bi usedla ...
Trener obeh telovadk Andrej Mavrič se je še kako dobro zavedal, da je ob takšnih trenutkih bolje stati malce ob strani. Obe telovadki, oblečeni v reprezentančni dres, ker ju je med treningom slikal Dnevnikov fotograf, sta se počasi le sproščali. Toda skoki in trening niso bili takšni, kot sta si želeli. Danes ju v dvorani Bonifika čakajo kvalifikacije, morebitni finale v soboto. Nihče ne dvomi, da bosta pred domačimi navijači unovčili izkušnje, saj se bližata tretjemu življenjskemu desetletju in sodita med najizkušenejše telovadke na svetu. A se nikoli nista počutili prestari. Preskok je namreč orodje, na katerem že desetletja kraljuje Oksana Čusovitina, ki bo ta teden dopolnila, reci in piši, 47 let. Zmanjkuje presežkov, s katerimi o Uzbekistanki govorita tako Teja Belak kot Tjaša Kysselef pa tudi celoten gimnastični svet.
Po treningu se je Tjaša Kysselef, ki je ob porodniški odsotnosti Teje Belak v zadnjih dveh letih nosila breme slovenskih gimnastičnih uspehov, v bližnjem lokalu ob kavi spomnila svojega prvega velikega članskega tekmovanja, evropskega prvenstva v Milanu leta 2009. Istega leta je bila na sredozemskih igrah v Pescari na preskoku četrta. Tedaj 16-letno dekle je pokazalo izjemen talent, s katerim je v garaškem športu v naslednjih letih nadgradila uspehe. Lansko leto je bilo zanjo tekmovalno najuspešnejše, saj je bila na svojem paradnem orodju na evropskem prvenstvu v Baslu peta, na svetovnem prvenstvu v Kitakjušuju na Japonskem pa 14. »Bila bi v finalu, če se pri enem skoku ne bi usedla. Imela sem možnost doseči svoj največji uspeh,« pripomni Tjaša Kysselef, ki je bila pred tem na evropskih prvenstvih na preskoku že dvakrat deveta, torej prva, ki v finalih ni tekmovala.
Olimpijske sanje ostajajo
A lansko leto je za telovadko Zelene jame pomenilo tudi veliko razočaranje. Ni se namreč uvrstila na olimpijske igre v Tokio. Olimpijske sanje ostajajo njena želja, zato je podaljšala kariero, ko se je po razočaranju znašla na razpotju. In se vrnila močnejša, kot poudari. Zaveda se, da olimpijsko vstopnico prinaša le mnogoboj. Pripravljena je trdo garati. Po predlanski operaciji gležnja in bolečinah v kolenu se je najprej vrnila na preskoku, na gredi ji gre vse bolje. Čim prej si želi k treningu dodati parter, o dvovišinski bradlji ne mara preveč izgubljati besed. »Zakaj? V gimnastiki je tako, da telo določi orodje. Visoka sem 152 centimetrov in imam 48 kilogramov. Sem zelo eksplozivna. Skupek tega je, da mi najbolj ustreza preskok. Tudi na parterju se dobro počutim, pred štirimi leti sem bila na tekmi svetovnega pokala v Melbournu celo tretja. Na dvovišinski bradlji sem žal lahko le povprečna,« pojasni Ljubljančanka.
Doslej je Tjaša Kysselef zmagala na štirih tekmah svetovnega pokala. Letos je bila najboljša tako v Cottbusu kot Kairu, ki se ga sicer bolj spominja po tem, da je bila povsem premražena. Konkurenco je gledala z vrha še lani v Kopru ter pred štirimi leti v Melbournu. Pravi, da so tekme, ki si sledijo v nizu, stresne, a bo intenziteta kmalu manjša. Spomladi je tekmovala na štirih tekmah svetovnega pokala, po razočaranju na zadnji v Bakuju pa je zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala prepustila zimzeleni Oksani Čusovitini. Po Kopru bo nastopila še na sredozemskih igrah v Alžiriji, potem pa se bo pripravljala na avgustovsko evropsko prvenstvo v Münchnu in jesensko svetovno v Liverpoolu, ko se bo spet obremenjevala z orodji Gymnova ...
Visoki cilji
»Lahko rečem, da sem pri 29 letih v najboljši formi svojega življenja. Res je, da potrebujem kakšen dan več za regeneracijo. Hkrati pa imam dovolj izkušenj. Izrecno poslušam svoje telo. Po tekmi v Bakuju sem pristopila do trenerja in ga prosila za nekajdnevni premor. Čutila sem, da sem izmučena. Od srede do ponedeljka sem se spočila ter se vrnila v dvorano polna energije,« pravi telovadka, ki je od konca leta 2018 kot vrhunska športnica zaposlena v slovenski policiji. Zaposlitev ji je omogočila samostojnost, s katero je, kot pravi, zaživela na novo. Njen trener je od sedmega leta naprej Andrej Mavrič, na svoji športni poti izpostavlja še pomoč Lidije Flisar in Janje Markuš. Dobro pripravljenost bo skušala unovčiti na bližajočih se velikih tekmovanjih. S sredozemskih iger se želi vrniti s kolajno, po možnosti nadgraditi uspeh izpred štirih let v Tarragoni, ko je bila podprvakinja. V Nemčiji bi bila rada finalistka, v Angliji pa si želi občutiti nastop v finalu svetovnega prvenstva.
Tjaša Kysselef se je med drugim dotaknila še pravil Mednarodne gimnastične zveze, ki ji poleg slabe volje večkrat jemljejo tudi energijo. »Ko je prišel v veljavo nov pravilnik in ko sem videla, da so mojim skokom odvzeli največ točk pri težavnosti, kar nisem in nisem mogla verjeti, zakaj je tako. Še danes ne vem. Edina razlaga, ki jo imam, je, da so ga sprejemali tisti, ki se z gimnastiko niso nikoli ukvarjali. V vsak svoj skok moram vložiti ves napor. Ne le na tekmah, tudi na vsakem treningu. Na odskočno desko moram priti z maksimalno hitrostjo, ki jo pridobivam od prvega koraka. Pri vsakem skoku moram odteči bolta, če si izposodim najhitrejšega sprinterja vseh časov Usaina Bolta. Marsikaterim telovadkam, ki izvajajo drug skok, tega ni treba, a imajo vseeno višje izhodišče. To se mi ne zdi pošteno,« zaključi.