Jaz pa se z bogecom ne pogovarjam več

Uši so, uši bodo in pikapolonica jih gleda. Kar je preživelo povodenj in točo, ima v teh dneh izredno dobre šanse, da podleže pripeki, peronospori, ušem, plesni, voluharjem, bramorjem, škrlupu, plevelu in najbrž še čemu, kar ta hip niti ne nosi imena, niti znanstvenega niti popularnega, nosi samo nesrečo in to vseprisotno. Ti stojiš sredi svoje gorice kot polnovreden nesposobnež in skušaš ujeti pravi zavoj, ki bi te še pripeljal na kakšno bolj ali manj plodno polje. A počutiš se kot bebec in tudi deluješ kot bebec. Nič, kar napraviš, nima pričakovanega učinka. Težko je: to je skoraj nemogoče povedati drugače. Težko je kmetovati v času klimatskih sprememb. Treba bi bilo imeti doktorat ali magisterij ali pa vsaj malo zdrave pameti – tistega tam zgoraj, kakor radi rečejo moji sosedje. »Tisti tam zgoraj ni več pri pameti,« je včeraj rekel nekdo pred pošto. »Sploh pa. Odkar nam je poslal točo, se z njim itak ne pogovarjam več.«