»Včasih se s prijatelji pohecamo, da je bilo prostovoljno delo nekoč zgolj prostovoljno, danes pa mora človek za to, da bi lahko prostovoljno delal, plačati deset evrov članarine, haha,« se pošali Ivo Vodopivec, ki je ta hip najbolj aktiven v Športnem in turističnem društvu Kromberk – Loke, ki mu predseduje od ustanovitve v 2015. Vodi jih dobra volja, odprto srce, tisočero zamisli za kakovostno vsakodnevno življenje v lokalnem okolju, predvsem pa veliko humorja in društvene ustvarjalnosti.
»Veliko zadovoljstvo je videti nasmejane obraze novih članov. Ta hip nas je že krepko čez sedemdeset. Pogosto rečejo, da so prišli zraven, ker se v društvu dobro počutijo; mislim, da ni lepše motivacije za delo. V prihodnjih treh, štirih letih bi radi vzgojili tudi močno mlado vodstvo, da lahko ta starejši društvo predamo novim generacijam in pomagamo zgolj še kot strici iz ozadja,« se nasmeje.
Na vrh: s prijatelji
Ivo Vodopivec pripoveduje, da je z »resnim« prostovoljstvom pričel pri šestih letih, ko se je včlanil v lokalno prostovoljno gasilsko društvo, kjer je deloval več kot petnajst let. Pri osmih je šel še med prostovoljne planince, kjer so kot otroci veselo nosili kanglice po lokalnih hribih in planinah in na drevesa in kamne risali markacije, da se popotniki, ki so (še posebej za prvi maj) množično pohajkovali po tistih poteh, niso izgubili. Hitro je prišlo zraven še prostovoljenje v mladinskih organizacijah, kjer se je posvečal pisanju za glasila in medijskim delavnicam, kmalu so začeli organizirati tudi plese in druge dogodke za staro in mlado.
»To me je zaznamovalo. Zame je bilo prostovoljstvo že v otroštvu in mladih letih res prostovoljstvo; nihče od nas takrat ni računal, da bo s svojim udejstvovanjem kaj zaslužil. Bili smo veseli, da smo lahko kaj naredili. Nekdo ima uro časa, drugi ima deset ur. Ampak tisti, ki ima deset ur, ni nič večji prostovoljec kot ta, ki ima uro. Vsako prostovoljno delo, če je resnično, je narejeno s srcem. Nihče ne prostovolji pod prisilo.«
Ogromno svojih ur je Ivo Vodopivec posvetil športu. »V mladih letih sem treniral borilne veščine. Ko je bil moj sin star šest ali sedem let, je začel trenirati kikboks. Hodil sem po njega na treninge, enkrat, dvakrat: tretjič sem že treniral zraven. Takšen pač sem. Rad pridem na vrh. Ne preko drugih, ampak da premagam samega sebe. Začel sem pomagati pri izvedbi treningov, nato so v društvu rabili sodnika. Šel sem na seminar, postal C sodnik, B sodnik, A sodnik. Pa sem šel dalje na mednarodno raven, C, B, A, dokler me niso zvabili v evropsko in svetovno sodniško komisijo, kjer sem bil dobrih deset let odgovoren za dve disciplini …«
Ivo Vodopivec, ki je v času svojega sodniškega udejstvovanja sodeloval pri mnogih društvih, nacionalnih in mednarodnih kikboks zvezah ter športnih organizacijah, pri vsem tem največjo težo pripisuje vezem, ki so se spletle na vseh tistih potovanjih in tekmovanjih.
»Mlad športnik izgubi in to je hudo, za kakšnega tudi izredno hudo, kajti on bi se rad pohvalil, ko bo prišel domov. Če sem le imel čas, sem v takšnih situacijah – kot sodnik – zmeraj pristopil, velikokrat so mladi potrebovali le pogovor. In takoj se je na njihovem obrazu zarisalo olajšanje, ah, pa saj ni konec sveta. Tako so se spletla prijateljstva po vsem svetu, tudi z mnogo mlajšimi kolegi, ki tudi zdaj, ko se počasi umikam iz tega sveta, ostajajo 'moji'.«
Druženje v lokalnem okolju
V zadnjih letih se je Ivo Vodopivec posvetil študiju medkulturnega menedžmenta. »Če tega študija ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti zame,« pravi. Tik pred magistrsko nalogo tudi to odločitev pojasnjuje s preprostim: »Takšen pač sem. Rad imam izzive«. Odločil se je, da se upokoji, in da ne bi zgolj sedel doma pred televizorjem, se je vpisal na univerzo. In pa, jasno, zagrizel v društveno udejstvovanje v Športnem in turističnem društvu Kromberk – Loke.
»Prirejamo tematske pohode, kjer ljudi ne peljemo samo gor in dol po hribu, ampak zmeraj pripravimo tudi vsebinske poudarke. Recimo pohod po grofovskih vodah, kjer smo obiskali štiri izvire, od katerih gre eden celo v staro Gorico, na Travnik. Malo izobražujemo svoje člane, saj je med njimi tudi ogromno takšnih, ki so se šele pred kratkim priselili k nam, pa bi jim radi bolje predstavili prostor, v katerem živijo …
Ta teden pripravljajo tematski večer ob sedemdeseti obletnici smrti Vinka Vodopivca, skladatelja, ki je bil v kraju lokalni župnik. »Kup ljudi ve, da je Vinko Vodopivec napisal glasbo za Žabe, a tukaj se več ali manj konča. V našem kraju živi veliko devetdesetletnikov, ki se Vinka Vodopivca še spomnijo, doživeli so ga kot otroci. Zazdelo se nam je, da bi bila to odlična priložnost, da se ljudje v našem kraju malo bolj medgeneracijsko povežejo. Starejšim damo besedo, mlajše česa naučimo, vse skupaj pogostimo: in že smo naredili nekaj majhnega, a zelo, zelo lepega. Neprecenljivega,« je prepričan Ivo Vodopivec.
