Le čevlje sodi naj Kopitar

»Za zavarovanje posojila so zastavili tudi dela Picassa,« mi je pred leti razlagala prijateljica, umetnostna zgodovinarka. Vau, sem si mislila, a pri nas imamo ljudi, ki imajo Picassove slike doma na steni, ko pa potrebujejo posojilo, jih snamejo s stene, nesejo v banko in dobijo veliko posojilo. »Ne gre tako zlahka,« je nadaljevala. »Potrebuješ strokovnjaka, da razišče zgodovino lastništva, preveri vse znane in verodostojne kataloge, skratka, da potrdi, da gre za original.« Dokumenti so bili torej v redu in posojilo je šlo tudi zaradi tega gladko skozi. Zapletlo se je, ko posojilo ni bilo odplačano. Takrat so na banki hoteli videti Picassovo sliko, poklicali so strokovnjake, sodne cenilce, umetnostne zgodovinarje in vsi skupaj so ugotovili, da gre za plakat. Primer naj ne bi bil osamljen. Kar nekaj neodplačanih kreditov naj bi bilo zavarovanih z umetniškimi deli svetovnih imen. Ko je šlo vse narobe, so na bankah terjali dokaze. Izkazalo se je, da je bilo vmes nekaj reprodukcij, če se prav spomnim, je bil vmes tudi kakšen koledar in celo ponaredki. Ko sem se zgražala nad naivnostjo bankirjev, me je milo opozorila, da ni nujno, da so bili naivni. V svetovnem merilu naj ne bi šlo za velike posle. Toda za naše razmere, sploh za moje, je prijateljica govorila o vratolomnih vsotah.