Gregor Strniša seveda ne more napisati slabega teksta, a sem imel občutek, kot da sta vsebina in melodija, ki jo podpira, iz dveh različnih svetov. Rekel sem Borisu Kovačiču, da sem veliko razmišljal o pesmi in da imam v glavi idejo refrena, ki bi se bolj prilegal k melodiji. 'Kaj je to?' me je vprašal. Zapel sem 'leti, leti, lastovka domov, domov' in podkrepil, da bi bilo tudi bolj aktualno, saj je bilo takrat zdomstvo zelo prisotno. Rekel je, da bo govoril s Strnišo, ta pa me je v nekaj dneh poklical, naj pridem k njemu domov. Nisem prav z lahkim srcem pozvonil pri pesniku Gregorju Strniši. Bil je uveljavljena avtoriteta, jaz pa 25-letni mulec. In zdaj sem prišel jaz temu geniju težit, naj spremeni svoje delo in naredi tako, da bo zvenela bolj zdomsko. A že po nekaj minutah je umiril moje pospešeno bitje srca: »To popevko boš kot izvajalec nosil ti. Pridi čez en teden še enkrat k meni, jaz pa bom ta čas naredil dve varianti. Odločil se boš, katera ti bolje leži.« Mislim, da je s tem še bolj pokazal svojo veličino. Zmožen je bil prisluhniti, saj bi lahko tudi rekel 'mladenič, jaz sem to napisal, ne vmešavaj se'. Ko sem po tednu dni izbral tisto, za katero se mi je zdelo, da se bolj prilega k muziki, in o tem obvestil avtorja glasbe Borisa Kovačiča, sva oba takoj vedela, da imava v roki uspešnico.«
Na Slovenski popevki 1973 jo je v alternaciji zapela osemnajstletna irska pevka Dana, ki je leto pred tem zmagala na Evroviziji. Angleško besedilo je bilo nekoliko bolj ljubezensko in je izpovedovalo bolečino ženske zaradi odhoda ljubljene osebe. Pesem je postala uspešnica in Edvin Fliser se še danes razveseli, ko jo po skoraj petdesetih letih sliši na radijskih valovih.