V Steklenem atriju Mestne hiše je še do četrtka, 9. junija, na ogled razstava Stoletje družine Tönnies, ki je v gradbeništvu in strojegradnji v Ljubljani in širšem mednarodnem prostoru v stoletju po letu 1845 pustila močan pečat. Razstavo, ki osvetljuje gospodarsko, družbeno in stavbno dediščino družine Tönnies, so zasnovali v Slovensko-švedskem društvu, ki že deset let obuja dosežke podjetniške rodbine. V društvu so tako pred leti z Znanstvenoraziskovalnim centrom SAZU organizirali simpozij o družini, čemur je sledila izdaja zbornika. Na podlagi analiz in predlogov društva so na MOL pred šestimi leti po Gustavu Tönniesu poimenovali park ob Koseškem barju, kjer je imela rodbina opekarno in glinokop, iz katerega je kasneje nastal bajer. Poleg tega so o dediščini družine Tönnies pripravili več razstav, med njimi tudi aktualno, svoje aktivnosti naštejeta Milanka in Stojan Jakopič. Razstavo, ki trenutno pozornost obrača k Tönniesovim, pa spremlja tudi zgibanka, v kateri je med drugim zemljevid Tönniesove poti po Ljubljani, ki zelo neposredno obeležuje fascinantno dediščino rodbine. Kot pravita Jakopičeva iz Slovensko-švedskega društva, imata s TIC Ljubljana tudi dogovor, da »izvedemo izobraževanje o Tönniesovi poti po Ljubljani za turistične vodnike«. Tematska pot bo glede na dragoceno zapuščino v mestu lahko vabljiva, medtem ko se je o življenju in delu družine Tönnies med drugim mogoče seznaniti tudi na stalni razstavi na vrtu Tönniesove vile v Kosezah.
V Ljubljano ga je pripeljalo ostrešje Kolizeja
Povezava med Ljubljano in sinom švedskega ladijskega tesarja Gustavom Tönniesom, ki se je rodil v Stralsundu, ki je bil takrat pod švedsko oblastjo, sega v leto 1845, ko so ga kot izšolanega tesarja povabili, da zgradi ostrešje Kolizeja. Po uspešno opravljenem projektu je mladega Tönniesa, ki je sem prišel iz Gradca, tedanji ljubljanski župan Hradecky povabil, da postane mestni tesar. Ponudbo je Tönnies, ki je na Kranjsko prinesel znanje s šolanja v Hamburgu in dolge učne poti po Evropi, sprejel. V Ljubljani je ustanovil tesarsko podjetje in ga razširil na področje gradbeništva, proizvodnje gradbenih materialov, livarstva in strojne industrije. Tu se je tudi poročil, in sicer z Amalijo Malovrh, s katero sta imela devet otrok, pet sinov in štiri hčere. Sinovi so se po šolanju vključili v družinska podjetja in na različnih področjih nadaljevali očetovo delo. Gustav, Adolf in Rudolf v gradbeništvu, Wilhelm v strojegradnji ter Emil v komerciali in kamnoseštvu. Gustav Tönnies je namreč leta 1855, da bi zagotovil gradbene materiale za viadukte, mostove in zgradbe, prevzel tudi kamnolome v Nabrežini, Repentaboru in Momjanu, z izdelki pa so preko novega železniška omrežja in tržaškega pristanišča vstopili na trge Evrope, Azije in Amerike.
Od pivovarne do stanovanjskih palač
V Ljubljani je Gustav Tönnies zgradil Pivovarno bratov Kozler, predhodnico današnje Pivovarne Laško Union, sodeloval pri gradnji Tobačne tovarne ter obnovil pogorelo Cukrarno. Po postavitvi Hradeckega mostu preko Ljubljanice se je dogovoril za prenos proizvodnje iz Dvora pri Žužemberku v Ljubljano, kjer je ustanovil Strojne tovarne in livarne. Ko je Gustav Tönnies leta 1886 umrl, so njegovi sinovi nadaljevali projekte v mestu in obsežno zaznamovali fizični in družbeni prostor predvsem z gradnjo različnih stavb, javnih, stanovanjskih in industrijskih. Večina objektov, ki jih je gradbeno podjetje Tönnies zgradilo, je predstavljala arhitekturne in gradbene presežke. Tako so pred ljubljanskim potresom, kot v zgibanki, ki spremlja razstavo, našteje arhitekt in podžupan Janez Koželj, z nemškim kapitalom denimo zgradili operno hišo, bančno palačo in meščanske stanovanjske stavbe »v prestižni četrti stavbnih otokov« med današnjo Slovensko cesto in Tivolijem. Plod gradbenega dela družinskega podjetja so med drugim tudi stavba Nacionalnega inštituta za javno zdravje, pošta, dekliški licej Mladika, današnja osnovna šola Prežihovega Voranca, cerkev Primoža Trubarja, Hauptmanova hiša, Hribarjeva palača in še mnoge druge znamenite ljubljanske stavbe, pri katerih so Tönniesovi denimo izvajali zaključna dela pri oblikovanju fasad v različnih zgodovinskih slogih, kar je še posebej veljalo za okraševanje ljubljanskih secesijskih stavb. Izbor le nekaterih izmed projektov družinskega podjetja Tönnies nazorno kaže, kako pomembni graditelji Ljubljane so bili Tönniesovi, katerih podjetniško delovanje je v sredini 20. stoletja usahnilo zaradi gospodarske krize, povojnih gospodarskih in družbenih sprememb ter nastanka novih držav. Rodbina, ki je vidno izgrajevala ljubljanski prostor, pa se je, kot poudarjata Stojan in Milanka Jakopič iz Slovensko-švedskega društva, s svojimi izdelki iz Strojne tovarne in livarne pomembno zapisala tudi na področje tehniške dediščine. Zaradi pomena Tönniesove dediščine si v Slovensko-švedskem društvu prizadevajo, da bi družina v Ljubljani dobila tudi svojo spominsko sobo.