Španija. Ko pomislimo na to državo, se nam v misli vedno prikradejo prijetno vreme, odlična hrana in še boljše vino. Razlogi, da bi tam zlahka živeli. Nedavno smo obiskali Andaluzijo, natančneje Granado. Tam smo bili z razlogom: obiskali smo kulturno-zgodovinsko Alhambro, mavrsko citadelo in palačo, ki spada med znamenitosti skupne muslimanske, judovske in krščanske zapuščine. Zaradi tega je Granada v vrhu kulturnih in turističnih atrakcij Španije. Kot vse kaže, so Granado obiskali tudi Fordovi razvojniki, ki jih je navdušila do te mere, da so se odločili, da po njej poimenujejo avto. Rečeno, storjeno. Tako je leta 1972, se pravi pred natanko 50 leti, na cesto zapeljal štirikolesnik, ki je bil v osnovi namenjen poslovnežem. Ford granada.
Zanimivo, da so se odgovorni odločili, da ob imenu granada sprva obdržijo še ime consul, ki je bil namenjen slabše opremljenim in motoriziranim različicam. To naj bi se zgodilo zato, ker je velik britanski konglomerat, skupina Granada, zaradi poimenovanja vložil tožbo, kljub temu pa to Fordu ni preprečilo registracije imena granada. Od leta 1975 so ime consul opustili. Za proizvodnjo štirivratne limuzine in petvratnega karavana v krajši in daljši različici so izbrali tovarni v Kölnu v Nemčiji in Dagenhamu v Angliji, avto pa je hitro postal priljubljen med taksisti, še posebno v črni barvi in s 65-konjskim motorjem, ki ni bil zmogljiv, je bil pa varčen. Fordovci so se odločili za manjši eksperiment, predstavili so namreč tako imenovano štirivratno kupe limuzino, a so jih izdelali zgolj 12. Nekaj posebnega je bila granada perana z osemvaljnim motorjem z močjo kar 255 konjev (188 kW), ki pa je bila na voljo zgolj v Južnoafriški republiki. Skupno je prva granada našla 504.747 kupcev.
Na Otoku prodajna uspešnica
Druga generacija je imela z letom 1977 predvsem spremenjeno notranjost v slogu s preostalimi fordi in oblikovnim jezikom, ki ga je uvedel oblikovalec Uwe Bahnsen in je spominjal na predstavljenega v cortini in fiesti, vrh ponudbe pa je predstavljal 2,8-litrski bencinski šestvaljnik. Avto je v dolžino meril 4,72 (limuzina) in 4,82 metra (karavan), ob dveh ročnih pa je bil na voljo tudi 3-stopenjski samodejni menjalnik. Granada se je še posebno dobro prodajala na Otoku, leta 1979 je bila tako sedmi najbolje prodajani avto z več kot 50.000 prodanimi enotami (skupno so druge generacije prodali 918.969 enot). V svojem razredu ni imela tekmeca, kar je ostalo vse do konca proizvodnje. Leta 1981 so prenovo doživeli odbijači, ki so postali občutno večji, sedeži pa udobnejši. Konec je dočakala proizvodnja dvovratne limuzine. Najbolj petičnim kupcem so predstavili različico ghia X executive, ki je imela usnjene sedeže, električno pomično sončno streho, električno pomične in ogrevane sedeže, potovalni računalnik in klimatsko napravo. Tretja generacija je bila hkrati zadnja, na ceste pa je zapeljala aprila 1985. Dejansko je šlo za preimenovani model scorpio, nekaj posebnega pa je bil zavorni sistem ABS, ki je bil v Evropi prvič na voljo pri serijskem avtomobilu. Granada je postala tudi evropski avto leta 1986. Med letoma 1975 in 1982 je bila onkraj luže prav tako naprodaj granada, a zgolj v limuzinski različici z dolžinsko mero kar 5,02 metra, kupce pa je nagovarjala v luksuznem razredu. Bila je prodajna uspešnica, izdelali so jih več kot dva milijona, z evropsko granado pa ni imela veliko skupnega.
Imela jo je tudi kraljica mati
V 60. in v začetku 70. let je bil trg poslovnih avtomobilov v Veliki Britaniji velik in dobičkonosen, največji kos pogače pa sta si odrezali podjetji BMC in Leyland. Ford je videl poslovno priložnost, granado pa so začeli oblikovati že leta 1968. Prve skice so spominjale na bolj ameriški avto, a se je to spremenilo in je postal bolj anglo-nemško oblikovan. Novinar revije Motors Sport Bill Boddy je bil med prvimi, ki so avto testirali, o vožnji pa je povedal: »Ni najhitrejši avto, je pa zato med udobnejšimi, še posebno če izberete samodejni menjalnik. Michelin je pnevmatike TRX zasnoval prav za granado, odlično pa se obnesejo tako na suhi kot mokri podlagi. Avto sicer ni boljši od konkurenčnega BMW, je pa zato dovolj luksuzen, predvsem pa cenejši.«
Granado so sicer tržili pod sloganom Dlje jo gledaš, bolje je videti, vse skupaj pa so podkrepili z ugodno osnovno ceno 3861 ameriških dolarjev. Za limuzine velike nemške trojice je bilo treba odšteti 20 tisočakov. Mnogi so jo primerjali predvsem z mercedesom 280 SE. Znana je anekdota, ko je februarja 1975 granado na ulici v Santa Barbari zaustavila policija, za volanskim obročem pa je sedel Henry Ford II., vnuk ustanovitelja znamke Ford, ki je bil v družbi Kathleen DuRoss, matere samohranilke dveh otrok. Obtožili so ga vožnje pod vplivom alkohola, plačal je kazen, incident pa je postal mednarodna novica, ker je šlo za tajkuna, ki je rad razmetaval z denarjem in bil znan kot plejboj. Z DuRossovo se je nato leta 1980 celo poročil. Je pa bila pred tremi leti za 6000 britanskih funtov naprodaj granada, letnik 1983, katere lastnica je bila že pokojna angleška kraljica mati Elizabeta, avto pa sta pri opravljanju kraljevih funkcij večkrat uporabljala tudi princesa Diana in princ Charles. S karavansko različico ghia X so prevozili 133.000 kilometrov. Dobro ohranjen avto je bil v garaži neuporabljen kar dve desetletji.
