V zgodovinskem tednu formiranja nove vlade se je vse zdelo tako enostavno. Tako normalno. Naravnost dolgočasno rutinsko. Moj srednješolski profesor zgodovine je imel naslednjo definicijo zgodovine: kufri gor in kufri dol. Eni pospravljajo mize in pisarne za seboj, drugi pa se vseljujejo vanje in življenje teče naprej. Skratka, nič dramatičnega in usodnega. Ena navadna zamenjava, ki jo lahko pokvarijo le kakšni nedorasli in nezreli poslanci tipa Žan Mahnič, ki bi protestnike razhajkal in naredil red. Pa kakšni vonabi psihoanalitiki, ki bi radi iz predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, ko je reagirala na bedarije taistega Mahniča, naredili histeričnega zmaja in brskali po njeni preteklosti.
Leon Magdalenc (Foto: Tomaž Skale)
Vse drugo je bilo dolgočasno. Predvidljivo. Vključno s propagandnim strojem poražene stranke, ki je izgubljen. Nabija vsepovprek brez jasne usmeritve. Njihov duhovn...
