Pozneje so tovrstne dirke prirejali še drugod po Sloveniji, med drugim v Ljubljani, Tržiču (kjer so že leta 1926 organizirali prvo od dolga leta znamenitih dirk na Ljubelj), Brežicah, Domžalah, Novi Gorici, Slovenski Bistrici, Portorožu, Murski Soboti, Kamniku in Škofji Loki. V omenjenih mestih so dirke prirejali kar po mestnih ulicah, kar je bilo z vidika varnosti vse prej kot primerno. Z leti in razvojem motociklov so namreč hitrosti postajale vse večje, izletnih mest na najnevarnejših ovinkih, kot jih poznamo danes, seveda ni bilo. Kljub zavedanju, da gre za izjemno nevarno početje, so organizatorji še naprej vztrajali pri organizaciji »mestnih« dirk, ki so ponekod zrasle celo v mednarodne, z udeležbo nekaterih zvenečih imen iz tujine, dokler niso začeli preštevati mrtvih. Toda absurdna smrt na ulicah Kamnika leta 1970, prirediteljev, z izjemo Novogoričanov, ki so zadnjo dirko organizirali leta 1971, še ni streznila. Šele ko je leta 1973 v Škofji Loki umrlo pet ljudi (pred tem od leta 1968 še štirje dirkači), v Sloveniji uličnih dirk niso več smeli prirejati. Na tleh Jugoslavije so v 70. letih motociklistične dirke za svetovno prvenstvo še naprej prirejali v Preluku pri Opatiji, dokler se junija leta 1977 tam nista ubila dva dirkača. Sodobnega dirkališča za cestne dirke v Sloveniji še vedno nimamo.
Kamnik: smrtna nesreča
Kamnik, 28. jun. Današnje mednarodne motociklistične dirke za »Nagrado Kamnika« na novi, 7 km dolgi krožni progi so imele tragičen uvod. Na prvi tekmi motorjev do 50 kubikov se je smrtno ponesrečil dirkač iz ZRN, 34-letni Oswald Ditrich. Nesreča se je zgodila po hudi, nerazumljivi napaki prireditelja, ko je po tekmovalni progi – v smeri proti dirkačem – kar je proti vsem pravilom – zapeljal rešilni avtomobil, ki je peljal nekega ponesrečenca, ki se je baje ponesrečil v Kamniku, izven prireditvenega prostora. Dirkač Oswald Ditrich je na ovinku kakih 200 m pred ciljem – nič hudega sluteč – s polno hitrostjo treščil v levi del rešilnega avtomobila: dirkača je v velikem loku vrglo visoko po zraku čez cesto. Trčenje je bilo tako silovito, da je bil takoj mrtev. (…)
Delo, 29. junija 1970
Loka: 4 mrtvi
Škofja Loka, 24. maja. Tradicionalne, 24. mednarodne cestne hitrostne motociklistične dirke za »Nagrado Loke« na 4500 m dolgi krožni asfaltni progi v Škofji Loki so se končale predčasno – z veliko tragedijo. V drugi dirki motorjev do 350 kubikov se je smrtno ponesrečil 46-letni italijanski dirkač Emanuele Maugliani, ko je zavozil med gledalce, med katerimi so bile tri smrtne žrtve. (…)
Delo, 28. maja 1973
S krvjo obliti vprašaji
Naj namesto običajnega uvoda čisto na kratko ponovimo dejstva, ki so sicer lep in zanimiv športni dogodek, dirko za Nagrado Loke '73, spremenila v tragedijo, kakršne zgodovina jugoslovanskega motociklizma ne pomni. Med vožnjo strojev razreda do 350 kubičnih centimetrov se je italijanskemu veteranu, 46-letnemu Emanuelu Mauglianiu, v blagem ovinku pri Starem dvoru, kjer se hitrosti gibljejo okrog 220 km/h, nenadoma zaskočilo kolo. Dirkač in motor sta nekaj trenutkov drsela po tleh, nato pa ju je vrglo čez desni rob proge, v gručo gledalcev. Poleg Mauglianija so poškodbam podlegli Jeseničanka Marija Kastelic, stara okrog 70 let, Marko Peternelj, rojen aprila 1966 in doma iz Preddvora, ter – uro kasneje, v bolnišnici – njegova štiriletna sestrica Mojca Peternelj, nadaljnjih pet oseb je ranjenih, od tega ena zelo hudo. (…) Dirko so v 12. krogu prekinili. Iz pietete do žrtev in ker je postalo očitno, da niti najbolj napeti boji ne bi mogli več zbrisati mučnega vzdušja žalosti in strahu, je vodstvo AMD Škofja Loka odpovedalo vse preostale starte.
Nedeljski pripetljaj znova v izjemno zaostreni obliki obuja k življenju dilemo, ali so tovrstne preizkušnje na vedno bolj izpopolnjenih specialkah sploh še dopustne ali ne. Trenutno namreč v Jugoslaviji ne premoremo steze, ki bi zagotavljala maksimalno varnost tekmovalcev in obiskovalcev. Loški primer je zgovoren dokaz: navzlic strogim zaščitnim ukrepom prireditelji niso (in tudi poslej ne bodo) uspeli preprečiti nezgod. Kajpak mora biti slehernemu jasno, da tveganja ni mogoče nikdar docela odstraniti. Tehnika in tekmovalec, oba sem ter tja zatajita. Padcev, poškodb in smrti pogumnih ljubiteljev hitrosti smo videli že veliko.(…) Pač pa je treba preprečiti žrtve v vrstah opazovalcev. Treba je odstraniti vsako možnost, da bi napake voznikov kakorkoli ogrozile ostale navzoče. Žal to ni izvedljivo niti v Škofji Loki niti v Opatiji niti kjerkoli drugje v naši deželi. Izvedljivo je le ob posebej grajenih avtodromih, sorodnih onim v Zelltwegu in Monzi; pisto in tribune ločijo vmesni jarki, široki, travnati »tamponi«, mreže in ograje. Za povrh so ljudje zunaj mnogo bolj disciplinirani in previdni kakor v Jugoslaviji. 54 miličnikov in ničkoliko redarjev vzdolž loškega dirkališča je zaman skušalo krotiti objestneže, ki jim nobeno opozorilo ni zaleglo. Bili smo priče prizoru, ko sta dva možakarja prečkala cesto tik pred drvečim strojem. Zgolj naključje je hotelo, da ni prišlo do nove katastrofe. (…) Ne smemo pozabiti, da so nezaupljivi Nemci po tragični napaki v Kamniku, ko je zaradi malomarnosti šoferja avtomobila prve pomoči umrl Oswald Dietrich in ko nato kar tri leta nismo znali razčistiti vprašanja krivde ter izplačati 20.000 DM kazni, zahtevali, naj se Jugoslovanom odvzame pravica prirejanja »nagrad« in »velikih nagrad«. (…)
Glas, 30. maja 1973
Kriv je bil levi valj
Organizacijski komite dirke za nagrado Loke '73 je takoj po nedeljskih tragičnih dogodkih sestavil posebno strokovno komisijo, ki naj bi skušala ugotoviti vzroke katastrofe. Komisijo se sestavljali štirje mehaniki, zastopniki italijanskih tekmovalcev, ter peterica strokovnjakov domačega AMD. Po nalogu javnega tožilca je deveterica odprla razmeroma malo poškodovan motor ter ugotovila, da se je zaskočil levi valj. (…)
Glas, 2. junija 1973
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib