Medalje za Cukrarno bi pravzaprav moral biti vesel, saj sem tudi sam malo sodeloval pri projektu, ki pa se mi, predvsem programsko, še vedno zdi premalo domišljen in bi prav gotovo lahko mestu ponudil več.
Kot običajno smo se ob »prazniku« arhitekture zadovoljno in prijazno smehljali, ne glede na to, da nas je gostil župan, ki trmasto vztraja pri projektu, ki naj bi dokončno uničil Plečnikov stadion. Smehljali smo se tudi ne glede na to, kar se nam dogaja v Križankah. Če smo po tihem upali, da se bo izcimilo vsaj kaj podobnega oblačku izpred kavarne Evropa (še ena divja misel – tokrat Saše Mächtiga), smo, brez natečaja, sredi kulturnega spomenika dobili streho, primerno za predmestna sejmišča, ki utegne po nekaj poletnih nevihtah, ki bodo zmotile vrhunski kulturni program v »letnem gledališču«, dobiti še stene. S tem bo svetlobe v učilnicah Srednje šole za oblikovanje in fotografijo še malo manj. A nič zato, saj jo ima MOL kot lastnik Križank na vztrajno prigovarjanje Festivala Ljubljana tako ali tako namen kmalu izgnati. Mesto in Festival namreč nočeta razumeti, da sta kot zadnji člen vstopila v delujoč večnamenski kompleks, ki vključuje tudi križevniško cerkev in si ga je zamislil že Plečnik. Namesto o načinu optimalnega sobivanja, ki bogati mesto in navdihuje mlade bodoče umetnike, arhitekte in oblikovalce, razmišljata, kako Križanke čim prej spremeniti v monofunkcionalno prizorišče, ki bo resnično zaživelo le v času dogodkov, ki jih ne bo oviral hrup razposajenih dijakov, molitev v cerkvi ali piš vetra. Ne zmoreta niti premisleka, da bi morda letno gledališče lahko res ostalo kar pravo letno gledališče, v primeru slabega vremena pa bi se dogodki lahko preselili v bližnjo Filharmonijo ali Cankarjev dom.
In smehljamo se tudi ob dejstvu, da se v mestu brez javnih natečajev radikalno prenavljajo trgi in celo pripravlja projekt za novo železniško postajo. Kot kaže, nam je tudi precej vseeno, da je center mesta izgubil spomeniško zaščiteno letno kopališče, da se nam dogajajo projekti, kot je Palača Šumi ali Palais Schellenburg, in da se nam bo zgodil projekt Emonike z vsemi težavami, ki jih bo povzročil. Veseli smo, da se bo »končno« uredila »največja mestna sramota« – ljubljansko železniško vozlišče, ne glede na to, kako urbanistično nepremišljene in pravno sporne so predvidene rešitve, in da bo, kot kaže, železniški tovorni promet še desetletja potekal skozi strogi center mesta.
In povsem ravnodušni smo ob tem, da se center mesta tako očitno gentrificira in da bomo tudi meščani v njem kmalu le še turisti.
Razmislimo torej, ali smo v resnici zadovoljni z načinom, kako se naše mesto spreminja. Čas imamo do jeseni.
Arne Vehovar, Ljubljana