Plesna predstava May B, ki si jo bo v izvedbi desetih plesalk in plesalcev Compagnie Maguy Marin mogoče ogledati nocoj ob 19.30 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, danes velja za ikonično stvaritev: prav s to koreografijo, ki jo je leta 1981 ustvarila za Théâtre Municipal d'Angers, si je namreč znana francoska plesalka in koreografinja Maguy Marin pridobila širšo mednarodno prepoznavnost, do danes pa je ta uprizoritev v različnih zasedbah doživela že približno 500 ponovitev.
V postavitvi, ki se navdihuje pri književnosti Samuela Becketta, je Marinova izumila gibanje, ki prehaja med gledališkim ter plesnim medijem, se poigrava z njunimi elementi, jih prepleta, vendar pa se nikoli povsem ne prevesi v enega ali drugega. »Beckettovi liki so nam služili predvsem kot podlaga za dekodiranje naših najbolj intimnih, najbolj skritih ter najmanj znanih kretenj,« je nekoč pojasnila koreografinja. »Gib in gledališko ozračje sta pri tem v protislovju s fizično izvedbo in estetiko plesalca; naš namen ni bil razvijanje besed ali govora, temveč kretnje v njeni razčlenjeni obliki, želeli smo poiskati povezavo med skrčenim gibom gledališča na eni strani ter plesnim in koreografskim jezikom na drugi.« Zbor plesalcev je tu nekakšen destilat beckettovskih figur; nastopajoči so odeti v sivkaste kostume, premazani z debelo plastjo bele gline, ponavljajoči se nerodni gibi pa se mešajo s stokanjem, ritmičnim govorom, godrnjanjem ...
Večna plesna upornica
Maguy Marin (1951, Toulouse) je najprej na konservatoriju študirala ples, se zatem pridružila strasbourškemu baletu, leta 1970 pa je bila sprejeta na šolo Mauricea Béjarta, kjer je ostala tri leta; nato je za štiri sezone postala solistka v Béjartovem Ballet du XXe siècle. Ob koncu tega obdobja pa je sledil prelom v njenem razmišljanju o plesu in s tem tudi na njeni umetniški poti. »Pri Béjartu je bilo telo poveličevano – v ospredju sta bili zlasti mladost in virtuoznost, vse se je iskrilo, toda sama sem imela s tem težave,« je povedala nekoč. »Spraševala sem se, kaj se je zgodilo z vsemi drugimi telesi – s tistimi betežnimi, iznakaženimi ali neusklajenimi, ampak še vedno pokončnimi.« Po krajšem delovanju v gledališču se je podala na samostojno koreografsko pot, ustanovila je Le Ballet Theatre de l'Arche in se že v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uveljavila kot osrednja figura francoskega plesnega novega vala.
Med letoma 1980 in 1997 je delovala v Maison des arts v Créteilu, leta 1984 pa je ustanovila tudi svojo skupino, Compagnie Maguy Marin, ki je že leto pozneje postala uradni nacionalni koreografski center (CCN) departmaja Val-de-Marne, katerega glavno mesto je Créteil. Z njo je že na začetku zasnovala več vznemirljivih del, ki so redno kršila ustaljene plesne kodekse, preiskovala vlogo plesa in posameznika v družbi ter odkrito protestirala proti malomeščanski miselnosti. Leta 1998 je prevzela še vodenje koreografskega centra v Rillieux-la-Pape zraven Lyona, ki ga je postopno oblikovala v nekakšen javni skupnostni laboratorij; vodila ga je vse do leta 2011. V zadnjem desetletju z manjšo zasedbo ustvarja v Toulousu, skupaj s sodelavci pa vodi še neodvisno umetniško središče RamDam v okolici Lyona. Med drugim je leta 2016 prejela beneškega zlatega leva za življenjsko delo.