Izobraževalni program za otroke in pedagoge Igriva arhitektura je le eden od številnih programov Centra arhitekture Slovenije, ki je leta 2009 nastal v delovni skupini Arhitektura in otroci, ki je delovala pod okriljem Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. Center z raznolikimi delavnicami, izvedbami tehniških in kulturnih dni na šolah, izdajanjem priročnikov in ustvarjanjem mnogoterih projektov za velike in male deluje na področju arhitekturne vzgoje ter ozavešča o pomenu kakovostno grajenega prostora. Ta teden v Radovljici prireja že tradicionalne Vurnikove dneve, ki obeležujejo rojstni dan enega od pionirjev slovenske arhitekture, arhitekta Ivana Vurnika, ki se je rodil 1. junija 1884.
»Radi rečemo, da pod eno streho skrbimo za prostorsko opismenjevanje otrok in odraslih,« pravi direktorica Centra arhitekture Slovenije Barbara Viki Šubic; arhitektka, ki se je v nekem trenutku svojega življenja odločila, da se kot mama treh otrok ne bo več posvečala projektiranju, saj je to časovno in organizacijsko zelo kompleksno, pač pa se bo raje podala v ustvarjalne pedagoške vode.
»Najbrž se je vse skupaj začelo leta 2008 na Orisovih dnevih v Zagrebu,« pripoveduje. »Takrat se je med dolgimi predstavitvenimi filmčki zavrtel tudi eden, ki se mi je močno vtisnil v spomin. Predstavljal je tedaj novi projekt Hrvaške zveze arhitektov Hura arhitektura. Nekemu otroku so zastavili vprašanje: 'Kdo riše hiše?' Otrok obotavljajoče: 'Mesta …', po premisleku pa suvereno: 'Arhitekt!' Lahko si predstavljate, da se je vsem arhitektom v dvorani na obrazu zarisal zadovoljen nasmešek, mene pa je ta filmček spodbudil k lastni aktivaciji na področju arhitekture in otrok.«
Otroci so državljani prihodnosti
Nastala je delovna skupina Arhitektura in otroci, ki je leta 2009 v Slovenijo pripeljala povsem nov izobraževalni program. »Sledili smo smernicam Mednarodne zveze arhitektov Arhitektura in otroci, ki so nastale z namenom, da arhitektom in njihovim združenjem pomagajo prispevati k razvoju arhitekturnega znanja mladih; državljanov prihodnosti,« pripoveduje Barbara Viki Šubic.
»Prostor in arhitektura imata ogromen vpliv na naše življenje, zdravje, počutje, uspešnost, varnost in zadovoljstvo. Vsi ljudje, ne samo arhitekti, krajinski arhitekti in prostorski načrtovalci, oblikujemo prostor, hkrati pa prostor oblikuje nas. Mnogim zvrstem umetnosti se lahko izognemo – ne gremo v gledališče, ne obiščemo razstave, ne gremo na koncert ali ne preberemo knjige. V prostoru in arhitekturi, ki nas v vsakem trenutku našega bivanja obdajata, pa se odvija večina naših aktivnosti, zato je izredno pomembno, da osnovne prostorske vrednote spoznavamo že v procesu zgodnjega izobraževanja.«
»Če hočemo doseči dvig splošne prostorske in arhitekturne kulture v Sloveniji, se mora to dogajati v osnovni šoli, kamor hodijo vsi otroci,« poudarja Barbara Viki Šubic. »Ne zato, da bi vsi postali arhitekti, ampak da bi zrasli v ozaveščene posameznike, ki bodo znali komunicirati z načrtovalci, govoriti o prostoru, poslušati strokovnjaka, ki bo predstavljal svoj projekt. Da bodo razumeli, da prostor okoli njih ni samoumeven in da za vsakim pločnikom, trgom, hišo ali mostom stoji premislek arhitekta, projektanta …«
Žagati, rezati, lepiti
Danes v Centru arhitekture Slovenije, ki ga poganja zagnana skupina predanih arhitektk, deluje že več kot štirideset mentoric in mentorjev, arhitektk, krajinskih arhitektov, strokovnjakinj, študentov višjih letnikov, ki redno obiskujejo osnovne šole, vrtce, sodelujejo pa tudi s srednjimi šolami, univerzami, cehovskimi združenji, drugimi nevladnimi organizacijami in lokalnimi skupnostmi.
»Zelo smiselno je, da na šole prihajamo strokovnjaki. Seveda se trudimo, da bi tudi učitelji imeli več in boljše znanje o prostoru in arhitekturi, a fino je, ko otroke obiščejo strokovni mentorji, ki znajo podati zgodbo z drugim besednjakom kot učitelji, igrivo, izkustveno in strokovno,« pravi Barbara Viki Šubic.
»V našem delu je ogromno ustvarjalnosti. Ves čas snujemo projekte, oblikujemo delavnice, razmišljamo, kako bi arhitekturne principe poenostavili in jih približali otrokom, ne da bi pri tem izgubili strokovno težo. Slovenske šole so se zelo obrnile v knjige, v golo podajanje znanja. Otroci pa hočejo žagati, rezati, lepiti, ustvarjati, zato so vse delavnice zasnovane izkustveno. Na naših delavnicah najbolj uživajo, ko lahko nekaj preizkusijo, ustvarijo. Relief, maketo. In si to odnesejo domov.«
»Programi, kot je Igriva arhitektura, v skandinavskih državah potekajo trideset let. Ko gremo v te dežele in v prostoru opazimo več trajnostnih principov, več prostora za kolesarje, simbiozo med pešci in avtomobili …, moramo vedeti, da so to principi, ki izhajajo tudi iz takšne arhitekturne in prostorske vzgoje. Pri njih se taki programi odvijajo že trideset let: to je tek na dolge proge. Mi zelo ponosno rečemo: jeseni bomo praznovali že trinajsto obletnico Igrive arhitekture! Ampak lahko bi rekli tudi: šele trinajsto obletnico. Pot je še dolga in ponosna sem, da vztrajamo,« pravi Barbara Viki Šubic.
Center arhitekture Slovenije
Center arhitekture pogosto gostuje v mnogih hišah šolah, hišah vrtcih ali hišah pod milim nebom. Najdete jih tudi v internetnih hišah www.centerarhitekture.org in www.igrivarhitektura.org. Sprehodite se po ustvarjalnih vsebinah! Lahko si recimo brezplačno prenesete Priročnik za izobraževanje o grajenem prostoru ali Priročnik za izkustveno učenje o poklicih MATERIAL + ROKA = IZKUŠNJA. Center vodi tudi kolekcijo in spletno trgovino Darila slovenske arhitekture, saj z nekaj domišljije lahko podarimo tudi dobro arhitekturo. Predvsem pa ne pozabite na Vurnikove dneve, ki se začnejo 1. junija in bodo ves mesec junij obeleževali rojstni dan velikega radovljiškega arhitekta Ivana Vurnika! Med drugim bodo ob tej priložnosti podelili že peto Vurnikovo študentsko nagrado. »Karkoli počnemo, povsod poudarjamo vzgojni, pedagoški moment. Ko izobražujemo o prostoru, izobražujemo o tisočerih področjih prihodnosti,« pravi Barbara Viki Šubic. Če želite podpreti pedagoška prizadevanja Centra arhitekture Slovenije, jim namenite delež dohodnine, predvsem pa širite glas in ne pozabite: nič, kar nas obdaja, ni samoumevno.
