Lani so globalno izdelali 79,1 milijona motorno gnanih vozil. Ker so tovarne razporejene po vseh celinah, jih je med državami, ki so med sabo precej oddaljene, treba nekako dostaviti. Letalski prevoz je predrag, tudi zato, ker so tovorna letala premajhna, zato večina proizvajalcev pri dostavi med celinami stavi na ladje. Nič čudnega, ko pa lahko velikanke sprejmejo do 8500 avtomobilov, kar njihov prevoz občutno poceni. Je pa res, da ga tako ali tako na koncu plača kupec.
Oprijel se jih je naziv ro-ro, ali prevedeno iz angleščine gor in dol, prvo tovrstno ladjo pa so splavili v začetku 60. let, ko so jo pri Volkswagnu naročili za prevoz njihovih vozil iz Evrope v ZDA in Kanado. V 70. letih se je trg uvoza in izvoza avtomobilov drastično povečal, posledično je bilo tudi ladij vse več. Med njimi je bila tudi European Highway, ki je lahko sprejela 4200 avtomobilov. Njena potovalna hitrost je bila 30 kilometrov na uro.
Požar povzroča največje skrbi
Ljudje si seveda želimo nov avto v garažo zapeljati čim prej, pri tem pa pogosto pozabljamo, da je lahko tovarna od našega prodajnega salona oddaljena na tisoče kilometrov. Ladje so glede prevoza zadetek v polno, njihova slabost pa je relativna počasnost. Čeprav na prvi pogled delujejo ranljive, sploh ko so polno natovorjene – na največjih je kar 13 nadstropij z avtomobili –, pa so nesreče prej izjema kot pravilo. Kljub temu je februarja blizu Azorov zagorela in potonila ladja Felicity Age, na kateri je bilo 3945 luksuznih avtomobilov znamk Audi, Bentley, Lamborghini in Porsche (najcenejši je bil vreden 100 tisočakov) na poti na drugo stran luže. Skupna vrednost avtomobilov je bila blizu pol milijarde evrov, same ladje pa okoli 23 milijonov evrov. »Tovrstne nesreče so vse bolj redke, varnost se je precej izboljšala. Seveda pa požari povzročajo največjo skrb, saj so ladje v ognju ranljive. Zato bo treba razmisliti, kako tovorne ladje narediti ognjevarne,« pravi kapitan ladje Rahul Khanna.
Čeprav lahko ladja z dolžino dveh nogometnih igrišč (več kot 200 metrov) in širino 32 metrov prevaža več kot 20.000 ton tovora, pa je le 15 odstotkov trupa pod vodo, zato je videti kot lebdeča škatla za čevlje. »Pravimo ji plavajoči kokos, ker je toliko ladje nad vodo,« pojasnjuje kapitan Vineet Kapoor, ki svoji ladji poveljuje med Japonsko (Nagoja) in ZDA (Newark). Zamude seveda niso zaželene, vsi si dragocenega tovora želijo čim prej. A kljub temu prevoz med omenjenima pristaniščema traja 28 dni. Ker je dogajanje na morju nepredvidljivo, so ladje zavarovane, a zgodi se, da tovor pride na cilj poškodovan. Toda statistika kaže, da zgolj 0,04 odstotka vozil, ki jih Toyota dostavi v ZDA, potrebuje popravilo. »Želimo si, da popravil sploh ne bi bilo. Čeprav smo pri tem precej uspešni, pa tudi najmanjša poškodba vpliva na našo predstavitev Toyoti,« je odkrit Matthew Martyn, vodja operacij pri podjetju NYK line, ki se ukvarja z ladijskimi prevozi.
Vozila razporejajo glede na višino
Ko so naloženi, avtomobili nad streho potrebujejo zgolj 10 centimetrov razmaka, zato jih po nadstropjih razporejajo glede na njihovo višino, na ladji Andromeda Leader pa je dve nadstropji mogoče tudi dvigniti na višino skoraj pet metrov, tako da tudi največji športni terenci in tovornjaki nimajo težav. Pomemben je tudi prostor med njimi, med odbijači sosednjih avtomobilov naj bi bilo 30 centimetrov prostora, od strani do strani pa 15 centimetrov. »Dosleden razmik je ključen, da ne pride do prask ali vdolbin na odbijačih ali vratih,« pravi Bill Barrett, menedžer za logistiko. Vsako vozilo je privezano z najmanj štirimi najlonskimi trakovi, jermeni pa so pripeti tako tesno, da se avtomobili komaj premikajo. Z razlogom: vsak premik pomeni škodo. Ko ladja pristane, naslednje jutro pridejo usposobljeni šoferji – praviloma jih je več kot 100 – in začno odvažati avtomobile na določeno parkirno mesto. Še pred tem posebna skupina zaposlenih z avtov odstrani najlonske trakove. Varnost je pri tem ključna in velik izziv, saj je ogromno ljudi na relativno majhnem prostoru. Šoferji praviloma z ladje vsako uro odpeljejo po 450 avtomobilov. Vse seveda pregledajo nadzorniki določene znamke in označijo morebitno poškodbo. Ladja je v pristanišču praviloma največ 24 ur, vsak dodaten dan stane 3000 dolarjev.
Vozila z ladjami prihajajo tudi v Slovenijo in gredo iz nje (več se jih izvozi kot uvozi), in sicer prek pristanišča v Kopru, ladijski prevoz pa lahko traja od nekaj dni do tudi enega meseca ali več, če so vozila proizvedena zunaj Evrope. »Lani smo pretovorili nekaj čez 656.000 vozil. Pretovarjamo praktično vse blagovne znamke, tudi najbolj prestižne. Ladje so različnih velikosti in lahko vkrcajo od 2000 do 6000 vozil. Trajanje plovbe je različno, do Kitajske en mesec, znotraj Sredozemlja pa od dva do štiri dni,« pojasnjuje Sebastjan Šik iz Luke Koper, kjer za nalaganje in razlaganje vozil skrbijo posebej izurjeni šoferji. Tovrsten kader ves čas iščejo, pa čeprav je neto plača 1200 evrov.
