Ko so v devetdesetih letih na naš trg prodrle nove oblike iger, smo bili za večino že prestari, kot ljubitelja avtomobilov pa nas je vseeno razveselilo, ko so se pojavile tudi posebne karte z avtomobili. Saj jih poznate – osnovni način igranja je bil, da se karte s fotografijami avtomobilov in tehničnimi podatki razdeli med igralce, nato pa skuša vsak razbrati, v čem je določen avto najboljši, ta podatek pove, in ko vsi s svoje karte odčitajo podatek enake vrste (najvišja hitrost, moč ...), vse karte pripadejo tistemu, ki ima karto z avtom, ki je v tem podatku najboljši. In tako, vse dokler en igralec nima vseh kart.
V enem od setov kart, ki so nam najbolj ostale v spominu, je bila najmočnejša karta, ki se je skorajda ni dalo premagati, tista, na kateri je bil upodobljen avtomobil z imenom vector W8. Produkt ameriškega proizvajalca avtomobilov Vector Motors, katerega lastnik in ustanovitelj je lani umrl v 77. letu starosti, odtlej pa je tudi znamka le še črka na papirju, je na ceste zapeljal leta 1990, povzeto zelo na kratko pa je šlo za avtomobil, ki je ogromno obetal, a se v praksi ni izkazal.
Brez kompromisov
Prvo idejo tega superavtomobila bi lahko izsledili v letu 1971. Takrat je omenjeni Gerald Wiegert na list papirja prvič skiciral svoj sanjski športni avto, rezultat v praksi pa je bil prototip z imenom vector W2, ki je nato v osemdesetih letih doživel številne popravke, z njim pa so prevozili kar 160.000 kilometrov; po nekaterih podatkih sploh največ s katerim koli konceptnim avtomobilom. Glavni razlog, da je bilo tako, da avto prej kot v letu 1990, takrat kot vector W8, ni dočakal serijske proizvodnje, pa je bil prav pri Wiegertu – ta namreč ni želel sprejeti nikakršnega kompromisa. Njegov avtomobil je moral biti najboljši pri vsem, unikaten, nekaj dotlej neobstoječega. »Zgraditi si moramo ugled, ker ga še nimamo, in ne moremo jezditi na valu uspehov iz preteklosti, kot lahko nekateri naši tekmeci,« je takrat povedal Wiegert.
Ustanovitelj in lastnik znamke je ideje za avto tako črpal iz aeronavtične tehnologije, o čemer priča tudi, da se je njegovo podjetje najprej imenovalo Vector Aeromotive, to pa je želel prenesti v cestni avto. »Za Wiegerta je bilo ključnega pomena, da bi lahko trdil, da je njegov avtomobil najhitrejši, najbolj napreden, najbolj kakovosten, skratka najboljši, ki se ga da dobiti, ne glede na njegovo ceno,« je povedal eden izmed sodelujočih pri projektu. Med drugim je to pomenilo, da je vectorja W8 poganjal 6-litrski Rodeckov motor V8, ki je v osnovi premogel 625 konjskih moči (466 kilovatov), njegov pospešek do stotice je znašal 3,9 sekunde, najvišja hitrost pa vrtoglavih 351 kilometrov na uro. Za prenos moči je skrbel 3-stopenjski samodejni menjalnik, nekaj posebnega pa je bila tudi notranjost, pri kateri so navdih prav tako črpali iz reaktivnih letal. Med drugim je imel kar štiri zaslone, kar je bilo za tisti čas nekaj nepredstavljivega.
Katastrofalni testi
Vse to je seveda pomenilo tudi, da je bil vector W8 izjemno drag. Čeprav so, še preden je bil sploh končan prvi serijski izdelek, oglaševali, da bo naprodaj za 250.000 dolarjev, se je cena, ko so prvi primerki prišli v prodajo, povzpela do kar 450.000. Da bi poskrbeli za večjo odmevnost, so obenem, še preden bi avto dostavili prvim strankam, dva avtomobila na test ponudili reviji Car & Driver. A namesto da bi vse skupaj pri ljudeh še povečalo zanimanje in bi bil pomp še večji, je pri tem šlo narobe praktično vse, kar je lahko šlo. »Za začetek smo naredili nekaj fotografij, nato pa se je začelo 'dogajati'. Pri prvem, rdečem avtomobilu je namreč nemudoma odpovedal menjalnik in je bil nevozen, drugi, sive barve, pa se je močno pregreval. Nekaj ur smo ga hladili in dodajali vodo, ko pa smo želeli preizkusiti njegove pospeške, je v motorju močno počilo in avto je obstal,« so dogajanje opisali pri Car & Driver.
Vectorjevi mehaniki so se na vsak način trudili usposobiti vsaj enega izmed avtomobilov, ponoči na dan, ko bi se ekipa revije vrnila domov, pa jih je ob pol treh poklical Wiegert, češ da je avtomobil nared. Takrat so ga dejansko lahko preizkusili in izmerili pospešek do stotice v 3,8 sekunde, najvišjo hitrost pa so dosegli pri 190 kilometrih na uro. »Več ni šlo, saj smo dosegli maksimalno število obratov motorja, menjalnik pa v višjo prestavo ni hotel prestaviti. Prav tako mu je odpovedala vzvratna prestava. To je bilo torej vse, kar smo dobili od načrtovanega tridnevnega testiranja vectorja W8,« so še zapisali.
Za dodatno negativno publiciteto je nato poskrbel teniški zvezdnik Andre Agassi, ki je bil eden prvih kupcev avtomobila, a je že kmalu zahteval vračilo denarja, ker se je izpušni sistem vseskozi pregreval. Ko so vse težave odpravili in so ga testirali pri reviji Road & Track, pri kateri težav ni bilo in avtomobila kar niso mogli prehvaliti, pa je bilo že prepozno. Do leta 1993 so tako skupno izdelali le 19 primerkov, so pa zato ti še danes izjemno iskani. Če se kdo od lastnikov odloči za prodajo in je avto dobro ohranjen, zanj zlahka iztrži milijon dolarjev.
