Za nekatere stvari je potreben tudi pogum. Podati se na plovbo čez ocean v smer, kjer je sama voda, le nekaj ugibanja, da utegne biti na drugi strani tudi kopno. Če ga zgrešiš ali če ga vendarle ni, si obsojen na smrt. Si predstavljate, kako so ljudje gledali prve vlake? Govorili so, da se bodo potniki od hitrosti zadušili in še kaj drugega. Seveda so bile tudi žrtve, ki jih zgodovina le redko navaja, ki jih sčasoma pozabimo in ostane le tisti preboj na tehnološkem ali kakšnem drugem področju. Če se je doslej našlo nekaj izjemnih ljudi, ki so potegnili voz človeštva naprej, lahko upamo, da se bo to zgodilo tudi zdaj.
Današnji čas ni čas velikega optimizma. Uničujemo si življenjski prostor, vodo, zrak, podnebje, silna tehnologija nam je ustvarila toliko orožja, da bi lahko uničili več kot samo eno Zemljo. Kako iz tega? Z znanimi recepti že ne. Rešitve nam seveda ne bo prinesel nov stroj – no, morda na področju energije že, če bo začel obratovati fuzijski reaktor. A to je le del problema. In vprašanje je, ali bo prišel pravočasno. Nekatere spremembe se zdijo nepovratne. Menda je homo sapiensa pred neandertalcem odlikovala zmožnost organiziranja, sodelovanja, skupnega nastopa. Ali to sposobnost počasi izgubljamo, ker nas postaja na Zemlji preveč?
Krvavo potrebujemo ljudi, ki bodo znali stopiti čez ta prag, čez prag znanega, z vizijo novega organiziranja naše družbe. Žal se preostali ljudje takih sprememb bojimo, ker ne znamo videti naprej. In težko je ločiti tiste, ki so resnični »mesije«, od šarlatanov, ki delajo samo za svojo korist. Teh nikoli ni manjkalo in kar precej sposobni so. Bomo dali priložnost prvim? Če jih bomo prepoznali, seveda.
