Maribor: Po prikazanem je zasluženo državni prvak, a je glede na vse govorice igral svojo igro tudi v zakulisju. Sezono je pod trenerjem Simonim Rožmanon začel z načrtom, da da priložnost mlajšim in gradi moštvo ter model igre za prihodnost, a je skrenil s poti in naredil korak nazaj. V pohodu na lovoriko so ga reševali veterani z Rokom Kronavetrom na čelu in trije tujci, ki so bili pod Pohorjem le na posoji. Naslov prvaka naj bi ustavil kopičenje minusa v blagajni, nimajo pa igralca, s katerim bi zaslužili s prodajo v tujino.
Koper: Lani so bili v dodatnih kvalifikacijah na robu izpada, letos so osvojili slovenski pokal, se uvrstili v Evropo in postali podprvaki. Ante Guberac, še zadnji prvoligaški predsednik stare šole z veliko strastjo in predanostjo do lokalnega okolja, se ukvarja s teorijo zarot, a krivci so sami, saj so na zadnjih dveh tekmah osvojili le točko in naivno zapravili naslov prvaka. Zaradi preudarne selekcije (lanski Mulahusejnovićev izsiljen odhod v Muro se je izkazal celo kot dobrodošel za klub z Bonifike) so uveljavili kopico igralcev (Colley, Parris, Osuji, Vešner Tičić, Jelić Balta), ki so tako zelo zanimivi za druge klube, da lahko z odškodninami napolnijo proračun za naslednji dve leti. Osmoljenec je poškodovani Maks Barišić, ki je bil jeseni najboljši igralec in strelec lige ter na pragu reprezentance. Zoran Zeljković je pokazal trenerski talent s pedantnostjo, delavnostjo in inovativnostjo. Pomanjkanje izkušenj z bitkami za prvaka ga je stalo naslov državnega prvaka.
Olimpija: Potem ko je postala talka novih nemško-hrvaških lastnikov, še ena izgubljena sezona. Ko je trener Savo Milošević začel graditi prepoznavno igro, so ga novi lastniki po odhodu Milana Mandarića zamenjali z nekompetentnim teoretikom brez občutka za prakso Dinom Skenderjem, ki je v navezi z bratom Marinom in Mladenom Rudonjo pozimi povlekel toliko zgrešenih kadrovskih potez, da jih več skoraj ni bilo mogoče. Vratar Ivan Banić je s kardinalnimi napakami razprodal deset točk, s katerimi bi bila Olimpija gladko prvak. Po prepozni odstavitvi Skenderja je novi trener Robert Prosinečki (z njim je Rudonja reševal svoj status in ugled) spremenil sistem igre v bolj napadalnega, a začetne enajsterice ni stabiliziral in je izgubljal derbije. Prosinečki ima pri navijačih kredit zaradi izjemne kariere, medtem ko ga je večina igralcev že porabila. Mudražija, Đurasek, Čabraja, Matko in Prelec so bili le na posoji in tako skromni, da jih po polletni avanturi v Ljubljani nihče ne bo pogrešal. Dokler Olimpija ne bo razvojna, slovenska in ljubljanska, bo životarila in imela sloves agencijskega kluba, ko ekipe ne sestavlja stroka, ampak menedžerji. Novi lastniki, ki se skrivajo pred javnostjo, se niso izkazali, tudi izplačila so bila bojda selektivna in vsi dolgovi še niso poplačani. Katastrofalno slabo delo v mladinski šoli razkrivata deseto mesto kadetov in deveto mladincev v slovenski ligi.
Mura: Ker so se trošili v konferenčni ligi, so državni prvaki pod vodstvom Anteja Šimundže zaostali preveč, da bi osvojili več kot četrto mesto. Po zimskem odhodu trenerja Šimundže in reprezentanta Karničnika v Bolgarijo ter Maroše na Ciper je naslednik Damir Čontala korektno opravil svoje delo, a brez presežka glede na širok igralski kader, iz katerega se je Tomi Horvat prebil do reprezentance.
Bravo: Peto mesto in finale slovenskega pokala sta najboljša dosežka v 16-letni zgodovini kluba. Pedantni trener Dejan Grabić je poskrbel, da najmlajša zasedba v ligi na igrišču deluje zgledno in uravnoteženo, manjka pa ji kakšen zvezdnik. Najbolj stabilen slovenski klub je postal samozadosten, saj se preživlja s prodajo igralcev.
Radomlje: Novinec je bil hit spomladi. Začeli so z zadnjega mesta, končali na šestem in s tujsko legijo (slovensko šolo predstavljajo le Guček, Pogačar in Zabukovnik) igrali všečen nogomet ter grenili življenje favoritom. O vse nižji kakovosti slovenske lige veliko razkrije podatek, da so bili vlečni konji in nosilci preobrata v ligi igralci Hajduka (Čalušić, Šarić, Čuić ...), ki so so preslabi, da bi se potegovali za mesto v splitskem klubu, ki je že zdavnaj izgubil ves nekdanji sijaj in ugled.
Domžale: Še ena izgubljena sezona, v kateri so nazadovali, zato niso več prvi niti v občini, kar pomeni slovo trenerja Dejana Djuranovića in verjetni prihod Slaviše Stojanovića. Pred njimi so Radomlje, ki sploh nimajo svojega stadiona za prvoligaške tekme. V izložbenem oknu sta Ilenič in Markuš, sicer pa čakajo na poteze Salzburga, da bodo ob prodaji Šeška prejeli odstotke od večdesetmilijonske odškodnine.
Celje: Največje razočaranje. Po naslovu državnega prvaka že druga sezona za pozabo. Izgubili so polovico izmed 36 tekem in se niso uvrstili v Evropo, kar je popoln polom glede na vložek. Med sezono so se zamenjali trije trenerji (Agron Šalja, Simon Sešlar, Simon Rožman) in vse bolj bledi mit o čudežnem trenerskem otroku Rožmanu, ki nima več neomajne podpore lastnikov. Ruski vlagatelji so brezglavo zapravili milijon evrov za okrepitve, da bi jih vzgajali in razvijali za prodajo. Večina preplačanih mladih igralcev (Stojinović, Begić, Zaletel, Zec, Svetlin, Sokler ...) je v slabšem stanju kot pred letom dni in daleč od prodaje v tujino, ki so jo obljubljali pohlepni agenti. Bojda vojna v Ukrajini vpliva na finančne možnosti kluba.
Tabor: V tretji prvoligaški sezoni so v težavah, ki so povezane tudi s pomanjkanjem denarja. Trener Dušan Kosić je že nekajkrat ponudil odstop, ki pa ni bil sprejet. Oceno bomo lahko podali šele po dodatnih kvalifikacijah s Triglavom.
Aluminij: Nihče ga ne bo pogrešal, saj so postali klub brez navijačev in lokalne identitete, na katero so pozabili novi šefi na vodilnih položajih. Nekoč so bili vzorčen primer za vzgojo domačih igralcev in baza za trening slovenske reprezentance z najboljšimi igrišči v državi. V zadnjih letih so postali zatočišče tujske legije, ki je prišla le pobrat denar in ni pokazala nikakršne pripadnosti klubu.
