Miramar, Kalifornija. Nad pisto lovec prestreznik F-14, v offu Logginsov Danger Zone, na riti kavbojke, na ramenih usnjena jakna, na nosu raybanke, med nogama kawasaki, v sedežu Tom Cruise. Energičen, mladosten, nastopaški, domišljav, kulten – prvi Top Gun iz leta 1986. Ultimativni film osemdesetih, eden tistih, ob katerih se ne menja kanala, če ga vrtijo po televiziji. Eden tistih, ki so ga s sinovi, ki so danes morda že v krizi srednjih let, gledali očetje, ki so medtem že zagotovo v penziji. Po skoraj štirih desetletjih v kinematografe prihaja nadaljevanje Top Gun: Maverick. V režiserski cockpit drugega dela je sedel Joseph Kosinski (Tron: Zapuščina, Pozaba). A če je bil prvi film hit, ki ga ni bilo mogoče napovedati, je drugi del film, od katerega vsi pričakujejo, da bo hit. Kravatarji pri Paramountu so zato izid v luči covida premikali dve leti. Jasno – hranili so ga za ogled tik pred poletjem, v živo in na velikem platnu.
Od avto reklame do letalskega filma
Predpremierno bomo v Sloveniji poleteli jutri. Če bi šlo vse po načrtih, bi se to sicer zgodilo že pred leti. Kot režiser bi se moral vrniti Tony Scott, ki je leta 2012 tragično preminul. Mlajši brat Ridleyja Scotta je nekoč glede Top Guna dejal, da je to film, zaradi katerega je nanj verjetno jeznih veliko fantov, ki so šli za bojne pilote misleč, da bodo po svetu pobirali ženske, namesto tega pa so obtičali na kakšni stari letalonosilki sredi oceana. To je tudi zgodba originala, saj bi film, ki je postal večna klasika, zlahka tudi strmoglavil in pogorel. Za Scotta, ki je tri leta prej posnel vampirščino Lakota po krvi (1983), je bil to namreč šele drugi film. Vzeli pa so ga predvsem zato, ker je pred tem posnel reklamo za avtomobilsko znamko Saab, v kateri se merita avto in reaktivno letalo.
Sprva si je sicer preminuli filmar Top Gun zamislil kot nekakšno Apokalipso zdaj na letalonosilki, a so ga na čelu s takrat še nelegendarnim producentom Jerryjem Bruckheimerjem hitro podučili, da ta film pač ne bo vojna drama, ampak popcorn izdelek o hitrih, mladih in agresivnih rock'n'roll zvezdnikih neba, ki takrat, ko niso na nebu, poslušajo Billyja Idola. In potem ko so producenti prepričali režiserja, so morali prepričati še igralce. Iskali smo lepe in mlade fante, slišimo v dokumentarcu Danger Zone: The Making of 'Top Gun' iz leta 2004. Toma Cruisa so prosili leto in pol, prepričali so ga šele potem, ko so ga prvič posadili v akrobatsko letalo, Vala Kilmerja pa je prepričalo to, da je Scott stekel za njim v dvigalo, potem ko je zavrnil vlogo. To ni bilo še nič – Scott je en dan na snemanju iz lastnega žepa potegnil 25.000 dolarjev, da so zaradi položaja sonca za pet minut obrnili celo letalonosilko. Itak – letala so bila hitra, za film pa so morala biti tudi lepa.
Popkulturni fenomen kot splet naključij
Da, v igri je bilo veliko denarja, pa tudi veliko pritiska. Film, ki je kasneje postal popkulturna uspešnica, je bil tudi pionirski film. Kako posneti lovska letala, ki skozi zrak drvijo z 2.000 kilometri na uro, so se morali šele naučiti. Ker digitalna čarovnija takrat še ni bila to, kar je danes, ure letenja z 80-milijonskimi letali pa omejene, so si pomagali z maketami, priotehniko in fotografskimi triki. Izumiti so morali tudi glasbo, ki se je kasneje prodajala kot kremšnite na Bledu. Soundtrack so prodali v več kot 10 milijonih izvodih. Na avdicijo je sicer takrat prišlo več kot 300 glasbenikov. Največja hita filma Danger Zone in z oskarjem nagrajeni Take My Breath Away pa sta zložila in spisala znameniti italijanski skladatelj Giorgio Moroder in Tom Whitlock, ki je Moroderja spoznal, ko mu je popravil zavore na ferrariju.
Naključij in improvizacije ni manjkalo. Po testnih projekcijah je občinstvo zahtevalo več ljubezenskih prizorov, zaradi česar so dodali prizor v dvigalu, podobno je bilo s prizori zgoraj brez. V sekvenci odbojke na mivki je morala poleg poti s platen teči tudi moškost. »Jasno mi je bilo zgolj to, da v bistvu snemam mehki pronič,« slišimo v dokumentarcu Tonyja Scotta. Med osladnim in kul je tanka linija, prav tako med dolgočasnim in filmskim. Velikorat je šlo za instinkt, kot na primer pri odločitvi, da najboljši pilot v filmu na koncu prejme trofejo. V vojski so bili proti. »Če bi obstajala nagrada, ne bi noben diplomiral, saj bi vsi umrli v nesrečah. Tako intenzivni so ti ljudje,« je takrat zavijal z očmi Peter Pettigrew, nekdanji bojni pilot in tehnični svetovalec pri filmu. »Resnica ne sme nikoli biti ovira za dober film,« pa si je mislil scenarist Jack Epps. Na koncu so imeli vsi nekaj od tega. Film je na eni strani v kinih vztrajal celo leto, ob 15 milijonih proračuna prislužil 357 milijonov, na drugi strani pa se je popeteril vpis v šolo Top Gun, ki je dobila tudi nova letala in sijočo novo zgradbo.
Med nostalgijo in novimi gledalci
Apetiti so ogromni tudi tokrat. Hollywoodska mašinerija znova obljublja prihod svete trojice – poleg Cruisa napovedniki obljubljajo galone adrenalina in testosterona. Tudi letenja bo več kot dovolj, tokrat so se igralci, na čelu z Milesom Tellerjem (Ritem norosti, 2014), ki igra Goosovega sina Bradleyja Bradshawa, na letenje pripravljali skoraj pet mesecev. »Tom je za vse igralce pripravil aviacijski pripravljalni tabor,« je na promocijski turneji razodela 31-letna Monica Barbaro, ki v filmu igra pilotko Natašo. Iz enomotornega letala so šli v šolskega reaktivca L-39S, nato pa so se usedli v jurišnika F/A-18 Hornet. Po domače, sedli so v sršenje gnezdo in se spoprijateljili s silami, ki jih čutijo pravi piloti, zato da so lahko nato nad oblaki igrali in hkrati operirali s kamero. Drugi del naj bi na novo postavil standarde za letalske prizore. »Ko je enkrat šlo zares, smo lahko zaradi Tomovega intenzivnega treninga obvladali situacijo,« je še komentiral 33-letni Teksašan Glen Powell, ki je bil menda eden tistih, ki je tam zgoraj večkrat pel rigoleto.
Da, v intervjujih je čutiti, kako mladina postavlja Toma Cruisa na piedestal. Ta je bil v prvem filmu star 24 let, pri 59 letih pa očitno še ne misli priznati, da ga dohitevajo leta. Ali lahko telo še vedno unovči čeke, ki jih piše ego, bomo videli kmalu. Prav v tem se skriva tudi ključ do finančne uspešnosti nadaljevanja. Namreč – ali lahko film nagovori različne generacije občinstev. Torej, ali bo na eni strani tiste, ki so prvi del videli in doživeli v kinu, zagrabila nostalgija, in ali bo na drugi strani potrebo po hitrosti začutila tudi sedanja mladina.
