Ko omenimo število osem, Kitajci zastrižejo z ušesi, saj je njihovo srečno število. Ob izgovarjavi je namreč slišati kot beseda, ki prinaša bogastvo. Samo primer: nedavno so v Hongkongu za vrtoglavih 640.000 dolarjev prodali registrsko tablico s številko osem. Še več, ko so Kitajci organizirali poletne olimpijske igre, se je slovesnost ob odprtju začela osem minut in osem sekund čez osmo uro zvečer osmega avgusta 2008. A ob osmici vsi ne delijo navdušenja. V numerologiji lahko prinaša uničenje. Kljub temu to ni ustavilo razvojnikov pri Renaultu, ko so se leta 1962 odločali, kako poimenovati majhen družinski avto z motorjem zadaj in pogonom na zadnji kolesi. Naj bo 8, so sklenili in zadeli v polno. Med letoma 1962 in 1976 so jih izdelali in prodali več kot dva milijona.
Osnova R8, ki je na ceste zapeljal junija, je bil dauphine, zato je bila medosna razdalja identičnih 2,27 metra. Je pa avto močno spominjal na alfa romeo tipo 103. Za pogon so zadolžili litrski bencinski motor z močjo 44 konjev (32 kW), avto pa je na vseh štirih kolesih imel diskaste zavore, kar se je zgodilo prvič pri limuzini takšne velikosti. Osmico so si drznili prodajati celo onkraj luže, a zgodba ni bila pretirano uspešna, saj ni bila zasnovana za vožnjo po mogočnih avtocestah, temveč za francoske ceste, ki so bile bolj lokalne.
Tih, prostoren in ekonomičen
Francozi so ponujali tudi različico s tristopenjskim samodejnim menjalnikom, ki pa se posebno v hladnih dneh ni izkazal. Tudi zavore niso bile najboljše, pospešek do stotice pa je bil zelo dolgih 27 sekund. Kljub temu je bila poraba na ravni ročnega menjalnika. Avto je veljal za tihega in prostornega. Prav tako udobnega in ekonomičnega. Izdelovali so ga širom po svetu, celo v Romuniji, kjer pa so ga tržili pod znamko Dacia. Njegova cena je bila okrog 700 funtov. Nekaj posebnega je bil R1134 gordini, ki so ga predstavili leta 1964. Motor je bil z 90 konji (66 kW) občutno zmogljivejši, ročni menjalnik je imel štiri stopnje, avto pa je bil obarvan v modro z dvema belima črtama, ki sta se vlekli po sredini celotne karoserije. V primerjavi z običajno osmico je imel tudi občutno večje sprednje luči. Tri leta kasneje so ga prenovili, dobil je dodatni par sprednjih luči, moč motorja so povečali na okroglih 100 konjev (74 kW). Z njim so tekmovali tudi v reliju in med drugim zmagali na Korziki, na Poljskem, Azorih in Madeiri.
Septembra 1965 so se pri Renaultu odločili, da namesto različice 8 major predstavijo podaljšano 10 major, ki naj bi merila na zahtevnejše kupce, ki so potrebovali več prostora. Prtljažnik je tako namesto 240 pogoltnil 315 litrov. Imel je veliko konkurenco peugeota 204, ki je na cesto zapeljal skoraj sočasno. Osmico s šibkejšim motorjem so v tovarni v Flinsu še vedno proizvajali, in to vse do leta 1973. V Španiji celo do leta 1976. Večji renault 10 je zdržal le do poletja 1971.
Korozija podvozja največja težava
»Moja strast do renaulta 8 prihaja od mojega očeta, ki se je vozil tudi z različico gordini. Kot otrok sem bil obkrožen s temi avtomobili. Spominjam se, da me je oče z gordinijem prišel iskat v šolo. Za vedno mi bosta ostala v spominu vonj in zvok tega avtomobila,« pravi Francoz Anthony, ki mu je oče zapustil modro obarvanega R8 gordini in običajnega rdečega. »Imam veliko fotografij in še več spominov na renault 8. Čeprav sem bil otrok, je imel ta avto name velik vpliv,« dodaja Anthony, ki avta še vedno uporablja. Med ponosnimi lastniki R8 gordini letnik 1970 je tudi Francois Cronje, ima ga že štiri desetletja. »Najprej je bil v slabem stanju in prebarvan z napačno barvo. Leta 1990 sem se zato odločil za popolno restavracijo. Še danes je videti kot nov. Njegove vozne zmogljivosti so posebno v ovinkih izjemne in podobne tistim od porscheja 911. Edina težava so zavore, te je treba pogosto menjati. Z avtom sem enkrat v kosu prevozil 1500 kilometrov,« pravi Francois Cronje, ki danes živi v Aucklandu na Novi Zelandiji, po prenovi pa je z avtom prevozil 70.000 kilometrov.
Kilometre so z R8 nabirali tudi pri reviji Avto Magazin, kjer je leta 1968 danes že pokojni novinar Tom Pleterski po vožnji R8 S po dirkališču v Montlheryju med drugim zapisal: »R8 S se tako kot njegov predhodnik med vožnjo obnaša značilno za motor v zadku. Pri umirjeni vožnji je vozilo skoraj nevtralno, zadek pomaga le, da gre rado v ovinek. Bolj ko je ovinek oster in vožnja hitrejša, bolj sili zadek navzven in zahteva odvzemanje volana. Voznik mora držati nogo na pedalu za plin in odvijati mora volan, pa se skozi ovinke lahko prebija razmeroma hitro. Seveda pa potrebuje nemirni zadek nekoliko več prostora.« Slabost R8 je sicer bila korozija, ki je bila posebno očitna na spodnjem delu, zato ne čudi, da imajo vsi avtomobili, ki se na cestah vozijo še danes, za sabo intenzivno popravilo. Posebej iskani so modri gordiniji, a je treba biti pri nakupu previden, saj vam lahko namesto originala podtaknejo repliko. Cene se gibljejo od 2000 do 6000 funtov.