Trenutno oskrbuje okoli 220 otrok in mladostnikov. Kadar zmanjka denarja za riž, testenine, plenice in milo, gre v blagajno dobrodelne organizacije tudi njena učiteljska plača. Mesto Manaus, metropola s skoraj tremi milijoni prebivalcev v brazilski zvezni državi Amazonija, je veljalo za neke vrste epicenter covidne epidemije. To je bilo prvo mesto, v katerem so kopali masovna grobišča. Po prvem smrtonosnem valu, ko so se nadejali boljših časov, češ da je prebivalstvo že tako prekuženo, da jim bolezen ne more več do živega, je z njimi v začetku lanskega leta pometla še virusna inačica P1. Takrat so po svetovnih medijih krožili posnetki zdravnikov in medicinskih sester, ki so s solzami v očeh prosili svet, naj jim pošlje jeklenke kisika. Mesto je postalo simbol kaosa in trpljenja v državi, ki jo je epidemija že tako ali tako težko prizadela.
V Braziliji je zaradi korone brez enega ali obeh staršev ostalo 280.000 mladoletnih otrok, mnogi so zato danes tudi brez vira preživetja. »Ti otroci niso izgubili le svojih staršev, temveč z njimi tudi tiste, ki so skrbeli zanje. Večina jih zdaj živi pri sorodnikih, pogosto pri starih starših, ki največkrat nimajo nikakršnih rednih prihodkov,« pripoveduje Galuciova. Njena organizacija se financira izključno iz zasebnih prostovoljnih prispevkov, ne država ne gospodarstvo zanjo ne najdeta denarja.