Kot novinec Vukac prevzema (ne)hvaležno vlogo, da mojstru pred smrtjo zastavi tista »prava vprašanja«, ki mogoče malce artificielno zarobijo odprta mesta v zgodbi, poskrbi pa tudi za postmodernistični obrat, ko se v ecovskem slogu izpostavi kot »avtor« zapisanega – čemur sledi še en obrat, še bolj ecovski (in še manj prepričljiv od prejšnjega), ki razkrije, da je vse skupaj le igra, preigravanje klišeja o najdenem rokopisu, ki ga je našel nadebudni diplomant alhamijado književnosti (torej literarnih tekstov, spisanih v bosanskem jeziku, a v arabski pisavi). Hajam, ki je bil do zdaj sicer res osrednja figura, a se je največkrat znašel v vlogi zunanjega opazovalca in s tem avtorju omogočil širši razgled po perzijski politični, družbeni, ideološki pokrajini – s čimer je, razumljivo, Karahasan lažje povezal preteklost s sedanjostjo –, postane v Vonju po strahu glavni fokus romanesknega zanimanja, posledice te spremembe pa so ambivalentne: Hajamova poetična, ganljiva razmišljanja o življenju in staranju kažejo tudi na nedoslednost in plitvost njegove filozofske misli.
Vonj po strahu je tako v primerjavi s prejšnjima deloma, Semenom smrti in Tolažbo nočnega neba, bolj kot ne povzemanje oziroma reinterpretacija že razkritih nevralgičnih točk. To sicer ne pomeni, da so tovrstna razkritja brezpredmetna ali odvečna – nasprotno, Vonj po strahu podčrta paralelo med strahom in vednostjo, s tem pa tudi (kontroverzno?) podobnost med likoma Omarja Hajama in Hasana Sabaha (pri nas bolj poznanega pod Bartolovim zapisom Hasan Ben Ibn As Sabah). Po prebiranju zadnjega pisma tedaj že pokojnega prijatelja/sovražnika, si Hajam zastavi ključno vprašanje: »Zakaj [Hasan] misli, da je ljudem boljše z njegovo strašno resnico kot z njihovimi lepimi zablodami?« Ne zaveda pa se – in pripoved mu pri tem ni ravno v pomoč –, da sam počne pravzaprav enako, ko pred ljudmi izvaja svoje matematično bravurozne izračune, ki v publiki vzbujajo predvsem strah pred neznanim, nerazumljivim in torej potencialno nevarnim. Ironija, da se Hajamovi sodobniki bolj bojijo njegove preverljive matematične resnice kot Hasanovih »hašišinov«, je v romanu zgolj nakazana, ni pa dodelana; ostaja zapisana le kot domneva, da je vednost izbira, s katero nikoli ni lahko živeti.
Vonj po strahu je, kot zadnji del v trilogiji, še bolj vezan na predhodna romana. Pravzaprav ga je, v nasprotju s Semenom smrti in zares odlično Tolažbo nočnega neba, težko brati kot samostojno romaneskno enoto, tudi zaradi šibke izpeljave tako močno zastavljene zgodbe. Še vedno gre za izjemno trilogijo, v kateri izstopa predvsem drugi, osrednji del, ki pa se izpelje v nekoliko predvidljivo pomiritev, morda tudi v duhu Hajamove misli, da se »pošteni ljudje trudijo, da bi šli skozi svet kot dobro vzgojeni gostje – karseda tiho«. A tudi tišina ima lahko več obrazov.
