Po volitvah se običajno vrstijo analize rezultatov, evforija zmagovalcev se počasi umirja, poraženci iščejo razloge za poraz povsod, razen pri sebi, vsi skupaj pa ugibamo, kakšno prihodnost nam bo priskrbela nova vlada. Naletela sem na pisanje dr. Janeza Juhanta, teologa, filozofa in člana Janševega programskega sveta RTV Slovenija (vir: casnik.si) in neprijetno presenečena ugotavljala, ali res živimo v isti državi, z isto preteklostjo, isto sedanjostjo, istimi ljudmi. Juhant poziva, naj premislek o volitvah opravijo vsi, zlasti slovenski katoličani. In tudi Cerkev. Ni zadovoljen z verniki in duhovniki, ki so privrženci »levičarske agende« – »Le kako smo opravili s tranzicijo?« sprašuje – in so, jojmene, glasovali za Golobovo Svobodo in ne za SDS. In ker gre za pomembnega cerkvenega teologa, ki v marsičem razgalja miselni svet na desnem političnem polu, je njegove misli vredno pobliže pogledati.
Janša kot apostol Pavel. Juhant: »Celo duhovnik reče, da je bil Janez Janša v partiji, a mu očitno ni mar, da se z veliko srčnostjo že trideset let bori za demokratično slovensko državo, tudi zdaj na čelu te vlade. (V krščanstvu denimo veliko šteje apostol Pavel, ki je pred spreobrnjenjem preganjal kristjane!) V partiji pa Janša ni imel večjega vpliva, le da se ji je uprl in so ga iz nje izključili.« Pomembnemu predstavniku RKC očitno ni mar, da za Cerkveni in svoj blagor spreminja resnico in trosi laži: Janševo kameleonsko vedenje, ki mu je botrovala brezmejna sla po moči in ga spremenila v avtokrata, enači s spreobrnjenim vedenjem apostola Pavla in z demokracijo; Janševo gorečo pripadnost ZKS bagatelizira (s kaj potem), saj »ni imel večjega vpliva«; Janševo izključitev zaradi prevelike radikalnosti (in moledovanje, da bi ga v zvezi komunistov le obdržali) pa spremeni v »herojstvo«, v upor proti partiji.
Demokracija po Cerkveni podobi. Juhant meni, da je volilni rezultat posledica neurejenega tranzicijskega stanja demokracije. Kaj zanj pomeni urejena demokracija, si lahko predstavljam: vračanje družbenega pomena religije (religioznega mišljenja, prakse in institucij) in družbo, kjer Cerkev ni ločena od države. (»Pri nas pa ta ločenost še vedno straši,« se huduje. Bi rad spreminjal ustavo?) Pomeni družbo, kjer igra bogata Cerkev odločilno vlogo na vseh področjih, še zlasti na šolskem, kjer otroke ideološko oblikuje in seznanja z edino pravo resnico. Pomeni tudi vrednote, kot so: verna družina, soproga gospodinja, nadzorovane in dirigirane enoumne informacije, prepoved splava, podpora kapitalizmu in imperializmu …
Rada bi slišala argumente za nekatere Juhantove trditve, recimo: »Šolski sistem in mediji načrtno – celo nasilno – izločajo katoličane in demokrate iz družbe.« Ali: »Družba brez Boga opravlja svoj uničujoč multikulturalističen pohod nad človeštvo.« Bila sem prepričana, da naj bi Cerkev širila ljubezen, spodbujala strpnost in spoštovanje do razlik ter poskušala ustvariti pogoje za dobro sobivanje vseh. Ne, obrnjeno, ob tem pa še za sekularizacijo ne krivi napredka, ampak samo socialistični sistem. Lahko bi že končno začela z »mea culpa«, ne pa da Juhant razpreda o potrebnem spopadu z »razpredenim zlom polpreteklosti«. Lahko bi se končno opravičila za grehe v 2. svetovni vojni (Juhant pa še Lambertu Ehrlichu poje slavo), se spokorila za svojo pogoltnost in njene posledice za državljane ter razčistila z dolgo prikrivanimi spolnimi zlorabami cerkvenih oseb nad mladimi. Če pričakuje naše spoštovanje.
Juhant pa napoveduje apokalipso, enoumno prihodnost, grozi s svobodo iz leta 1945 ter poskuša motivirati kolege in ovčice za boj: »Treba bo dejavno nastopati, če hočemo, da si bomo še ohranili demokratične standarde, na katerih lahko temelji družba in Cerkev kot njen pomemben del.« Žal pa v Golobovo vlado in v novinarje zrcali samo lastne težnje, ki jih Janša, Janševi verniki, mediji in tudi programski svet RTV z njim vred že udejanjajo, to je »enopartijska družba ter vsestransko utišanje, zatiranje in izločanje drugačnih«.
Polona Jamnik, Bled
