Asketsko-eksistencialistični Chopin

Umetniška kariera Iva Pogorelića se vse bolj kaže kot pot iskanja – začela se je s škandalom na Chopinovem tekmovanju, ta je botroval zanimanju in prestižni snemalni pogodbi, sledilo je skoraj dve desetletji plošč, na katerih se je dokazoval kot izrazit, tudi popoln pianist, kar so potrjevali koncerti, tudi tisti v Ljubljani. Ob prelomu tisočletij je nato sledil spust v popolno interpretacijsko razvezanost, fragmentiranost forme, izrazito počasno zateglost, omejevanje samo na dve barvi (popolnoma pritajeno ali razbijaško glasno), zdelo se je, da pianist ob klavirju razmišlja bolj o sebi kot o glasbi. A pred leti je po dveh desetletjih zatišja vendarle posnel novo ploščo, na kateri je bil Beethoven še vedno počasen, nenavaden v odsotnosti pulziranja, pa vendarle v takšni antiklasicističnosti ves čas homogen. In letos je sledila plošča z glasbo Chopina, torej prav tistega skladatelja, ki ga je pred več kot štirimi desetletji katapultirala na mednarodno sceno. Toda Pogorelićev Chopin globoko v 21. stoletju je drugačen od tistega, kakršen je prihajal izpod njegovih rok pred koncem 20. stoletja. Seveda je zopet izrazito počasen, a vendarle toliko premišljen, da ne moremo govoriti o pianistični »odsotnosti«, temveč o prav posebni interpretaciji.