Najprej je bila spletna stran z nasveti: kako prilagoditi osebni avtomobil, da ga bo lahko vozila težje gibalno ovirana oseba na vozičku, kako učinkovite so tehnične novosti na trgu, kako delujejo različna dvigala in kateri turistični kraji so prijazni do gibalno oviranih oseb. »Na podlagi spletne strani smo s še dvema somišljenikoma leta 2019 ustanovili društvo. Širiti želimo vedenje o tem, kaj samostojna mobilnost pomeni za življenje gibalno oviranih oseb,« pripoveduje Marko Kušar.
»Govorimo iz lastnih izkušenj. Mi kot težje gibalno ovirani lahko najbolj učinkovito razumemo potrebo, željo in nujnost po mobilnosti, ki nam jo nudi prilagoditev vozila za samostojno vožnjo ali kot sopotnika. Sam živim izven glavnega mesta, kjer niti dveh kilometrov razdalje ne morem premagati brez prilagoditve vozila. V društvu združujemo invalide, ki se vsakodnevno srečujejo s takšno problematiko, spremljamo tehnične novosti, izboljšave na področju prilagoditve vozil, prizadevamo si za odpravljanje arhitekturnih ovir, za boljšo prilagoditev javnih in turističnih objektov, konstruktivne predloge za izboljšanje kakovosti življenja invalidov pa posredujemo tudi odločevalcem,« pojasnjuje Marko Kušar.
Ne zaparkiraj!
Na spletni strani društva redno objavljajo ocene o dostopnosti različnih turističnih ciljev za gibalno ovirane osebe – nastanitev, gostišč, parkov, muzejev.
»Več ko se mi invalidi vključujemo v družbo, več ko se pojavljamo, več ljudi se zaveda naših težav in problematik, s katerimi se srečujemo. Tudi zato je pomembno, da invalidom omogočamo večjo in lažjo samostojno mobilnost. Prepričan sem, da lahko ogromno naredimo že z navadnim pogovorom, z rednim osveščanjem pa aktivno spreminjamo stvari na bolje,« pravi Marko Kušar.
Pravkar v društvu izvajajo obširni projekt Premisli, predno (za)parkiraš. »Težje gibalno ovirani imamo v svojih avtomobilih dvigalo, bodisi ob strani bodisi na zadnji strani vozila. Pogosto se nam zgodi, da parkiramo pravilno, na parkirišču za invalide, gremo v trgovino ali po kakšnem opravku, pridemo nazaj do vozila in opazimo, da je nekdo ob našem avtomobilu parkiral čez črto, preblizu, ali pa celo tam, kjer sploh ne bi smel. Tako nam sosednjo vozilo zapre pot, da ne moremo do svojega dvigala, posledično pa ne moremo v avto. Čakanje je lahko dolgo deset minut, lahko pa tudi dve uri,« pripoveduje Marko Kušar.
»Ko so vozila prilagojena invalidom, za volan ne more sesti nihče drug, da bi avto premaknil, saj ti avtomobili pogosto nimajo niti sedeža, ker invalidi vozimo na vozičku. Tako da smo v primeru, ko nas zaparkirajo, res popolnoma odvisni od čakanja.«
Joj, pa res!
Marko Kušar pravi, da je ljudem po navadi zelo nerodno, ko ugotovijo, da so zaparkirali invalida. »Ljudje pogosto sploh ne opazijo, da so zaparkirali invalidov avtomobil. Glede na 'splošne' norme se jim zdi, da so parkirali pravilno, mogoče le malček preblizu, ob tem pa se ne zavedajo, kaj to pomeni za invalida. Zato smo se odločili, da na to problematiko opozorimo s ciljnim projektom. Posneli smo videoposnetke, v katerih smo uporabili scenarije, ki se nam resnično dogajajo. Moram reči, da jih ljudje precej množično delijo po družbenih omrežjih, kar kaže na to, da so se v njih mnogi prepoznali, tematiko pa zelo pozitivno sprejeli. Pogosto slišimo reakcije, joj, pa res, na to sploh nisem pomislil. Tudi na lastne oči sem na parkirišču že videl človeka, ki je parkiral svoj avtomobil, izstopil, potem pa opazil avtomobil poleg svojega, mogoče nalepko z invalidskim vozičkom, se zavedel, da je preblizu, sedel nazaj v svoj avtomobil in ponovno parkiral malo bolj stran.«
V društvu Moja pot bodo na temo (za)parkiranja v prihodnjih mesecih izdelali tudi plakate, ki jih bodo nalepili ob večjih parkiriščih po vsej Sloveniji. Čakajo pa jih tudi že novi izzivi. »Velikanski izziv je javni potniški promet. To področje je pri nas izrazito slabo razvito. Če težje gibalno ovirana oseba ne živi ravno v strogem centru velikega mesta, ne more brez lastnega prilagojenega avtomobila priti dobesedno nikamor,« pravi Marko Kušar.
In pa parkirišča z zapornicami. »Gibalno ovirani se ne moremo stegniti iz avtomobila in pri zapornici vzeti listka. Tako so lahko parkirišča za invalide v neki garažni hiši super, ampak nam nič ne pomagajo, ker ne moremo priti do njih.«
»Marsikaj se lahko občutno izboljša že z enim drobnim posegom. Lepo je, ko se ljudje obračajo na nas in jim lahko pomagamo, to nas bogati. Da lahko iz lastnih izkušenj povemo in svetujemo, kako je lahko mobilnost človeka z gibalnimi ovirami boljša in bolj kakovostna, posledično pa je boljše in bolj kakovostno njegovo življenje in življenje celotne družbe,« pravi Marko Kušar.