Začetka letošnje sezone razreda MXGP nista izpustila le branilec naslova, Nizozemec Jeffrey Herlings, in podprvak, Francoz Romain Febvre, ampak po 12 letih v tem razredu tudi legendarni Italijan Antonio »Tony« Cairoli. Po koncu lanske sezone se je pri 36 letih in po devetih naslovih svetovnega prvaka odločil, da ima dovolj. V 18-letni karieri je startal na 551 (277 velikih nagrad) dirkah in v vsaki sezoni dosegel vsaj eno zmago za veliko nagrado. Zbral jih je kar 94, od tega 24 v razredu MX2, 39 v MX1 in 31 v MXGP. Na zmagovalni oder je stopil 179-krat. Ob koncu sezone se je zvrstilo kar pet velikih nagrad v Italiji, zato se je želel posloviti z dobrimi rezultati, kar mu je z zmago na veliki nagradi Pietramurata tudi uspelo. Sezono je končal na šestem mestu, 163 točk za zmagovalcem Jeffreyjem Herlingsom. Če ne bi tekmoval v času motociklističnega zvezdnika Valentina Rossija, ki se je tudi poslovil po koncu lanske sezone razreda motoGP, bi bil vedno sproščeni Sicilijanec zagotovo največji zvezdnik motošporta v Italiji. Njegova številka 222, ki jo je nosil vso kariero, je postala prava blagovna znamka (podobno kot Rossijeva številka 46) in sinonim za hitrost.
Zagovornik manjših motorjev
Antonio Cairoli se je rodil v majhni priobalni vasici Patti na Siciliji. Bil je edini fant izmed štirih otrok. Njegov oče Benedetto ga je pri štirih letih prvič posadil na motor. Zelo si je želel, da bi postal profesionalni voznik, vendar za to ni imel denarja. Vso kariero je vozil za ekipo De Carli, ki mu je kot druga družina, potem ko sta mu starša kmalu umrla. Sedaj živi v Rimu in Lommelu v Belgiji, kjer je večinoma treniral. Z ženo Jill Cox sta se srečala pred petnajstimi leti na dirki in se leta 2017 tudi poročila. Imata dve leti starega sina z imenom Chase Ben.
Kariero je začel leta 2002, ko je s hondo postal italijanski mladinski prvak. Svoj talent je nato prenesel tudi na svetovno prvenstvo, kjer je že v svoji debitantski sezoni leta 2004 z yamaho končal kot tretji in zmagal tudi svojo prvo dirko v karieri (velika nagrada Walesa). V naslednji sezoni je pokoril vso konkurenco in s šestimi zmagami prvič postal svetovni prvak. V sezoni 2006 je zmagal le trikrat in naslov svetovnega prvaka je šel v roke Francozu Cristophu Pourcelu. V sezoni 2007 je povsem dominiral in znova osvojil naslov prvaka. Zmagal je kar na 11 od 15 velikih nagrad in za 150 točk prehitel drugega Britanca Tommyja Searla. V svoji zadnji sezoni v razredu MX2 leta 2008 je zaradi padca na veliki nagradi Južne Afrike in strganih vezi v kolenu, s katerim je imel potem težave skozi celotno kariero, moral izpustiti zadnjih šest prizorišč in tako po štirih zmagah osvojil šesto mesto v skupnem seštevku. V naslednji sezoni je debitiral v razredu MX1 in postal praktično nepremagljiv. V šestih zaporednih letih, med letoma 2009 in 2014, je postal svetovni prvak. Prvi naslov je osvojil še z Yamaho, nato pa leta 2010 prestopil v KTM, kjer vozi še danes. Bil je zagovornik manjših motorjev. S KTM je prve štiri naslove dosegel na 350-kubičnem motorju, čeprav je večina konkurentov vozila 450-kubični motor, kar je najvišja dovoljena prostornina v tem razredu. Z vsemi temi uspehi je postal nacionalna ikona in eden najboljših motokrosistov vseh časov. Vse do zadnjega je upal, da mu uspe preseči skoraj nepremagljivi rekord zmag (101) in naslovov svetovnega prvaka (10) Stefana Evertsa, vendar mu to ni uspelo.
Ni hotel biti deseti
Po vseh individualnih uspehih pa si je še vedno želel zmagati na pokalu narodov. V letih 2012 in 2013 je zmagal na individualni dirki razreda MX1, vendar je Italija končala na petem oziroma tretjem mestu. Leta 2014 si je na pokalu narodov v Latviji znova poškodoval koleno in po tej poškodbi ni bil nikoli več tako dominanten kot prej. Končno mu je uspelo zmagati šele letos, ko je Italija v domači Mantovi za le točko premagala Nizozemsko. Po dirki je dejal: »Vedno sem si želel zmagati na tem tekmovanju in po desetih letih mi je končno uspelo.«
Leta 2015 je Francoz Romain Febvre končal njegov niz zmag v skupnem seštevku svetovnega prvenstva. Ni več zmagoval s tako lahkoto kot v prejšnjih letih, nato pa si je sredi sezone poškodoval še komolec in tako izpustil zadnjih šest velikih nagrad. Prvenstvo je končal na sedmem mestu s samo dvema zmagama. V naslednji sezoni je bil v boljši formi, vendar mu vseeno ni uspelo postati prvak. To je v svoji prvi sezoni v razredu MXGP uspelo slovenskemu zvezdniku Timu Gajserju. Leta 2017 so se mu stvari ponovno postavile na pravo mesto. Bil je hiter, konstanten in znova v zmagovalni formi. Po napetem dvoboju je premagal novinca v razredu in moštvenega kolega Jeffreyja Herlingsa. To je bil njegov deveti in do sedaj zadnji naslov. Od leta 2017 ni več našel pravega recepta za premagovanje tekmecev. Še vedno je bil konkurenčen na vsaki dirki in na ožjem seznamu favoritov za naslov prvaka, vendar je vse težje sledil mlajšim tekmecem. Njegova upokojitev bo pustila veliko praznino v tem športu. O upokojitvi je Cairoli dejal: »Čas je. Nekatere stvari se sčasoma v tebi spremenijo in potem nimaš več tega ognja v očeh, ki ga potrebuješ v športu. Ko se to zgodi, je bolje odnehati, ker nočem biti deseti.«