Kadar vojaška zavezništva doživljajo renesanso, to niso najboljše novice; najbrž se nekje dogaja ali se lahko zgodi kaj resnega. Z Natom je že tako. Še pred tremi leti je Emmanuel Macron dejal, da je zavezništvo »možgansko mrtvo«, in med nepredvidljivim obdobjem Donalda Trumpa izpostavljal francoske pobude o bolj samostojni evropski skrbi za varnost. Lani, pred nemškimi parlamentarnimi volitvami, je konservativni kanclerski kandidat Armin Laschet rekel, da je Nato z umikom Združenih držav in zaveznic iz Afganistana doživel »največjo polomijo« od svoje ustanovitve. Idejo zadnjih dvajsetih let o globalnem vojaškem nastopu Severnoatlantskega zavezništva, ki je leta 2011 sodelovalo tudi v napadu na še zdaj nefunkcionalno in frakcijsko razbito Libijo ter imelo določeno vlogo v Iraku, so zamenjale zahteve po tehtnem premisleku, kako sploh naprej. Generalni sekretar Nata je za pripravo predlogov sestavil »skupino za refleksijo«. Govorilo se je predvsem o obravnavanju asimetričnih in hibridnih groženj ter se začelo iskati novo rivalstvo s Kitajsko.
Andrej Brstovšek
Kazalo je, da je tudi s širitvami za nekaj časa konec. Bazen potencialnih kandidatk, ki bi lahko postale članice v doglednem času, je usahnil. Po velikem širitvenem...
