Po lanskem velikem slavju na evropskem prvenstvu, ko ste še tretjič v šestih letih igrali v finalu, so se začele priprave na novo reprezentančno sezono, ki bo spet zelo dolga. Se kdaj naveličate drug drugega?
Vsi čutimo dolžnost igranja v reprezentanci, vsi čutimo veselje, da smo v njej, in vsako leto znova na priprave pridemo dobre volje, tako da ni razlogov, da bi se naveličali drug drugega. Je pa res, da so prvi dnevi priprav po dolgih klubskih sezonah najtežji, vendar vzdušje, ki vlada v reprezentanci, pomaga, da hitro pridemo na tisto raven zadovoljstva, ki si jo želimo. Sploh pa so velika tekmovanja dodatna motivacija in se jih vsi veselimo.
Lani ste doživeli ognjeni krst v ligi narodov in v njej takoj navdušili s četrtim mestom. Tudi letošnja reprezentančna sezona se začenja s tem tekmovanjem. Čeprav pravijo, da je težko ponavljati takšne uspehe, vam, vsaj kar zadeva evropska prvenstva, to uspeva.
Očitno res radi ponavljamo stvari. Bili smo že trikrat srebrni na evropskih prvenstvih, tako da imamo veliko adutov, da lahko to argumentiramo tudi drugače. Letos bo namen lige narodov nekoliko drugačen. Bolj bo šlo za iskanje kadrov za prihodnje sezone. Zavedati se moramo, da se naša rdeča nit reprezentance stara, nosilci igre prihajajo v leta, ko bodo počasi končali reprezentančno kariero, zato bomo morali iskati njihove naslednike. Verjetno bo to eden od ciljev lige narodov, zagotovo pa tudi rezultatski cilji ne bodo nizki, kajti vsi, ki pridejo v reprezentanco, se želijo dokazati tudi na igrišču.
Veliko je novih imen, ki so tudi za vas manjša neznanka, saj že nekaj sezon ne igrate domačega prvenstva.
Slovensko prvenstvo skušam spremljati tudi, ko igram v tujini, zato po imenih bolj ali manj poznam vse igralce. Dejstvo je, da je res nekaj novih obrazov, ki pa bodo to le na začetku. Prepričan sem, da se bodo hitro ujeli in vpeljali v naš sistem delovanja. Tudi sam sem bil v tem položaju pred le nekaj leti in vem, kako je. Na koncu vsakdo najde svoje mesto.
Ravno to, da je toliko novih obrazov, je dokaz, da se v Sloveniji dobro dela v mlajših kategorijah, kajne?
Se strinjam. Zavedati se moramo, da bi si brez slovenskega prvenstva težko predstavljali našo odbojko na trenutni ravni. Vsi smo začeli igrati odbojko v njej in v njej pridobili svoje prve izkušnje. Normalno je, da liga ni tako močna, kot je v nekaterih drugih državah, je pa dovolj kakovostna za razvoj mladih igralcev. Škoda, da sponzorji ne vlagajo več financ v odbojko, saj bi bila njena kakovost na še višji ravni, pa nam že zdaj ne kaže slabo.
Ste novega selektorja Marka Lebedewa poznali že od prej?
Imel sem to srečo, da sem v tujih klubih igral z nekaj Avstralci, tako da sem o njem slišal veliko dobrih stvari. Veliko lepega je o njem povedal tudi Dejan Vinčić, s katerim sta sodelovala v Friedrichshafnu, in tudi on o njem govori pohvalno. Gre za preverjenega trenerja, strokovnega, ki se dobro spozna na odbojko. To mi je všeč in se že veselim dela z njim.
Pričakovanja javnosti so vedno večja. Kako se spopasti s tem?
Ob takšnih rezultatih, kot jih beležimo, je motivacija vedno visoka. Vsakdo, ki na novo pride v reprezentanco in še nima kolajne, si jo želi. Vsakdo, ki je v njej in še nima zlate kolajne, si jo želi, tako da imamo vsi tudi individualne cilje, ki jih želimo doseči. Glede na to, da še nimamo kolajne s svetovnih prvenstev, da v ligi narodov prav tako še nimamo kolajne in da še nikoli nismo igrali na olimpijskih igrah, je še kar nekaj stvari, ki bi jih radi dosegli.
Vrhunec letošnje reprezentančne sezone bo svetovno prvenstvo, ki bo še toliko bolj zanimivo, ker bo potekalo tudi v Ljubljani.
Čeprav so od evropskega prvenstva v Ljubljani minila tri leta, so spomini nanj in razprodane Stožice še vedno zelo sveži. Upam, da bomo s predstavami spet navdušili občinstvo in da bodo na tekme prišli v podobnem številu. Vsekakor bomo naredili vse, da dokažemo, da sodimo tudi v vrh svetovne odbojke.
Za vami je prvo leto igranja na Poljskem. Kako ste zadovoljni?
V klubu smo načrtovali boljše izide, žal se ni izšlo, zato verjamem, da smo se iz tega kaj naučili. Ker sem do zdaj v tujini igral le v Italiji, sem se moral tudi sam naučiti veliko novih stvari. Tako na osebni ravni kot v igranju odbojke. Lahko rečem, da je bilo veliko pozitivnih stvari, pa tudi negativnih, ampak takšno je življenje, ne more iti vedno po načrtu.
Kakšna je razlika v načinu življenja in odbojki med Italijo in Poljsko?
Po načinu življenja so Poljaki dokaj podobni nam, kar pa se lige tiče, je vsako leto močnejša. Vedno več vlagajo v odbojko in kar se financ tiče, s tem nimajo večjih težav. Lahko sem se prepričal, da je močna tudi poljska liga, ne samo italijanska, zato me ne preseneča, da bosta v finalu lige prvakov igrala Trentino in Kedzierzyn-Kozle. To samo dokazuje, da sta obe prvenstvi zelo močni, in tudi če bi ruski klubi igrali do konca v ligi prvakov, to ne bi veliko spremenilo. Zelo sem vesel te izkušnje in se že veselim prihodnje sezone.
Finale lige prvakov bo v Stožicah, kar je še eno priznanje za slovensko odbojko.
Vsekakor je to še eno veliko priznanje za našo zvezo, ki se zadnja leta resnično trudi, da bi nam omogočili čim boljše pogoje.