Ta gospod, ki se je zmotil edino v tem, da se je »močan in sovražen« odziv Rusije zgodil 18 let kasneje, kot ga je sam napovedoval – baltske države, Estonijo, Latvijo in Litvo, je Nato vzel k sebi že leta 2004 –, določa danes glavne smeri ravnanja do ukrajinske krize, tudi ravnanje Evropske unije, da ne govorim o Natu. Skupaj z britanskim premierjem Johnsonom strelja sodbe in grožnje na račun Putina, ki neizbežno vodijo k nepopravljivemu razkolu, kot učitelj šolarčke nadira članice obeh povezav (glej Češko, Slovaško, Madžarsko), ki se otepajo dodatnih sankciji proti Rusiji, zlasti embarga na uvoz ruskih energentov, ter da bo mera polna, pripravlja se na podpis 33 milijard dolarjev, od tega dobrih 20 v najsodobnejšem orožju, težke pomoči Ukrajini. To utegne biti najtežja in najnevarnejša rokavica, doslej vržena v obraz kremeljskega vladarja, ki ves čas svari: »Nehajte oboroževati Ukrajino!« (Ponovno na vojaški paradi v Moskvi ob dnevu zmage.) Česar ne sme povedati, pa slednji, torej Putin, prepušča svojim podizvajalcem. Njegov vodilni vojni TV-poročevalec Aleksander Sladkov namreč trdi, da Putin kmalu ne bo več imel druge izbire, kot da Ukrajino napade z jedrskim orožjem. Spomni, da so ga prvi uporabili Američani, na Japonskem, kot demonstracijo, in poziva, naj enako stori tudi Rusija. Kot sem že enkrat zapisal, gre v teh izjavah in grožnjah lahko le za blef, lahko pa tudi ne.
In kako mi v Sloveniji? V pričakovanju ustoličenja nove vlade in ob polnih pooblastilih, ki jih še ima Janševa, se novim sankcijam seveda bojevito pridružujemo, še več – Zelenskemu naj bi dostavili tudi nekaj desetin »ruskih« tankov, ki jih imamo uskladiščene še iz časov, ko jih je tu pustila JLA. Za zdaj ni nikogar, Logar še najmanj, ki bi Bruslju sugeriral kak nov pristop pri iskanju poti iz te vojne, ki nam že krepko draži življenje, Ukrajincem jih kar jemlje, in ki se lahko tudi izrodi onstran še obvladljivega. Ponavljam: signalov iz Rusije ne gre jemati zlahka.
Kaj pa je pričakovati od nove oblasti? Bojim se, da nič kaj bistveno drugačnega oziroma da bo sledila toku, ker nisem slišal ne v volilni kampanji ne v povolilnih izjavah zmagovalne alternative Janši, da bi se bilo vredno vprašati, ali je politika, ki se določa v Washingtonu in usklajuje v Bruslju do tega najhujšega izziva za Evropo in svet po drugi svetovni vojni obrodila doslej kak sad. Putinu ni videti, da bi bil prizadet in pripravljen popuščati, ampak obratno, postaja vse hujši – bi torej kazalo ubrati kako drugo, bolj spravljivo pot, kljub grozotam in zločinom, ki jih je zakrivil novodobni ruski car?
Spremljam italijanske TV-programe, ki so nasičeni že z ukrajinsko dramo in njenimi posledicami za življenje Italijanov, a jim je zanimivo prisluhniti, ker je polemika med zagovorniki palice oziroma korenčka do Putina živahna, filigransko argumentirana. Nasproti si stojijo zgodovinarji, mednarodni pravniki, sedanji in nekdanji dopisniki iz Washingtona, Bruslja in Moskve, dobri poznavalci ruske stvarnosti ter osebno Putina, kolumnisti, senatorji, diplomati in generali, pri čemer je fascinantno, da so slednji največji podporniki iskanja politične rešitve konflikta. Eni krivijo Rusijo, drugi ZDA in Nato, tretji izrecno poteze in načrte Draghijeve vlade, ki gredo v povsem nasprotno smer od tiste, h kateri je pozival papež Frančišek. Po vsej Italiji pa so shodi pacifistov, ki obsojajo vse vpletene v to vojno in skandirajo prav pozive svetega očeta.
Pri nas pa spremljamo le poročanje o agresiji in žrtvah ter o ukrepih Bruslja in onih, ki jih že izvaja ali še načrtuje Janševa ekipa, ter kak dokumentarec o pošasti iz Kremlja. Nobenih debat na to temo, ali če že, v glavnem enoznačne pripovedi o zlobnem Putinu, o »branitelju evropske demokracije« Zelenskem, o varni in srečni prihodnosti, ki nam jo zagotavljata Nato in EU. Le v kapljicah se najde kak sogovornik (Danilo Türk, Bojko Bučar, Bogomil Ferfila), ki vidi v politiki ZDA in širitvi severnoatlantskega zavezništva na vzhod Evrope glavni vzrok porušenih varnostnih razmerij na evropskih tleh, navsezadnje tako, kot je sam Biden napovedoval pred četrt stoletja. Bo vlada Roberta Goloba vendarle zmogla vsaj razmislek do tega vprašanja, z našim nadaljnjim članstvom v Natu vred?
Aurelio Juri, Koper