Jože Centa je bil ena najbolj iskrivih, navihanih in pronicljivih osebnosti v mojem življenju. Po hudem, tragičnem otroštvu – vojni in smrti obeh staršev – se je v svet in življenje vseeno odpravil s svetlim pogledom. Ta ga je reševal v mnogih preizkušnjah, dvigal ga je nad pavšalne sodbe in ozkoglednosti. S tem življenjskim vitalizmom je premagoval vse težave in ukanil celo črne napovedi, ki so mu jih pred več kot tremi desetletji namenili njegovi kardiologi. Bil je veseljak, epicenter vsega dogajanja, njegova neustavljiva energija, iskrivost, šarm, humor in boemski značaj so privlačili vsakogar, ki se je znašel v njegovi družbi. Burne mladostniške dogodivščine je v zrelejših letih zamenjal z živahnimi debatami v legendarni ribniški gostilni pri Cenetu. Pronicljiv, razgledan sogovornik, s katerim je bil užitek pretresati sprotne razmere in se tudi poveseliti. Živahno in neustavljivo je združeval naša omizja in jim kot imeniten povezovalec pridružil številne kulturnike ter umetnike. Zato so bili odzivi na umetniška druženja, ki jih je spodbudil, tako množični in sledi, ki jih je ustvaril, tako globoke.
Jože Centa, umetnik in učitelj, je bil tudi prvi apologet kulturnih vrednot svojih krajev. Zdi se, kot da je sprejel za svoje osebno poslanstvo povzdigniti rojstne kraje Trubarja, Levstika in Stritarja v obeležja trajne kulturne vrednosti. Z zanosom in predanostjo mu je uspelo. Levstiku se je oddolžil s portretom, ki še zdaj krasi po njem imenovani kulturni dom v Velikih Laščah; obnovljena Trubarjeva rojstna hiša, zdaj regionalno kulturno središče, veliko dolguje Jožetu in njegovim prizadevanjem. Spominjam se, kako je spodbujal svoje slikarske kolege k donaciji umetniških del, in ne le to: ta dela je tudi osebno prodajal in tako zbral prva zagonska sredstva za prenovo Trubarjeve domačije. Zame je bil, četudi v Dvorski vasi rojen, vselej pravi Ribničan, ki je ribniško trdoživo delavnost in zazrtost v tradicijo osvežil z modernim pogledom – bodisi v podobah na slikarskih platnih, kjer je lovil druge sence in esence, in nič manj z boemskim pridihom, ki je med slikarjevimi obiski oplajal okolje. Si lahko predstavljamo, kako bi se najina Ribnica kulturno razvijala, če ne bi Jože Centa pred nekaj več kot tridesetimi leti povabil svojih kolegov slikarjev na druženje in ustvarjanje v Ribnico? Tedaj zasejano seme je rodilo pomemben kulturni center – Galerijo Miklova hiša, ki vnaša v Ribnico nove širine in globine.
Centov rojak in najin skupni prijatelj prof. Janez Debeljak, še ena legenda kulturnega utripa najinih krajev, je vselej rad poudaril, da je Jožetu njegova rojstna Dvorska vas dala za doto žlahtne darove: »Trubarjeve bukvice, Levstikovo neupogljivo slovenstvo ter Krpanovo odrezavo duhovitost in Stritarjevo bogato domačo govorico.« Ne morem si kaj, da ne bi dodal še vztrajne trdoživosti, ki jo je izpričal vedno znova. Vse to je odlično izrazil v duhovito, doživeto in iskreno napisanih spominih, nemalokrat tragičnih, vselej pa polnih njegove nepremagljive iskrivosti. Predlanskim jih je zaokrožil v knjigi Ne ugašajte mi luči in svoj vrhunski umetniški opus obogatil še z besednimi podobami iz izginulega časa.
Vedno je rad poudaril, kako si želi ohraniti in obraniti lepoto in poetičnost svojih krajev na slikarskem platnu. Krajina, ki se mehko lomi, odsev Plečnikovih zvonikov v Bistrici, s soncem obsijane (zdaj že nemalokrat izginule) vaške vedute – če ne bi Jože ugledal v teh obrisih toliko lepote, vredne ohranjanja in spominjanja, bi potonila v temo časov. Zdaj je ovekovečena na njegovih slikarskih platnih.
Dragi Jože, tvoja zemeljska luč je resda ugasnila, tvoja zapuščina pa bo sijala še naprej. Tako kot med nami živi dar ustvarjalne odprtosti, ki ga je po tebi nasledil sin Urban in ga naprej prenašajo vnukinja Urška, Lučka in Pina – vsi tvoja velika radost in ponos.
Stanislav Škrabec