Tadeja Brankovič je zagotovo eno najbolj prepoznavnih imen slovenskega biatlona. Čeprav je od zaključka njene kariere minilo 11 let, ostajajo podobe strelke na smučeh, s kapo spuščeno do oči, še vedno žive. Šestnajst let je posvetila temu športu, sprva brez kakršnih koli ambicij, da bi postala vrhunska športnica, toda nato jo je vrtinec treningov, tekem in potovanj potegnil vase. Osvojila je šest medalj v svetovnem pokalu in nastopila na štirih olimpijskih igrah. V Torinu 2006 je na otvoritveni slovesnosti nosila slovensko zastavo in bila ena glavnih favoritinj za medaljo, štiri leta kasneje se je vrnila na olimpijado v Vancouvru po poškodbi in rojstvu hčerke. Želela je imeti tudi to izkušnjo, biti mama vrhunska športnica. »Ni mi žal, dvakrat se podpišem pod to izkušnjo,« pravi. Stežka se je v svojem športnem duhu sprijaznila s tem, da ni prinesla domov medalje z največjih tekmovanj, priznava, toda ko ji je kasneje življenje nastavilo preizkušnje, ki so ji podrle svet, ki mu je zaupala, so se tudi medalje spremenile le v »pleh«.

Najprej ločitev, izgorelost, nato še rak dojke. Brankovičeva je hočeš nočeš nastopila na svoji peti olimpijadi, najtežji doslej. Nanjo se je podala brez štoparice in puške, tu ni merjenja hitrosti in štetja zgrešenih strelov. »Ne morem slediti, ali sem na pravi poti, napredujem ali ne. Kompas je le moje počutje in moj optimizem. Prepričala sem se, da nisem dobila medalje na preteklih štirih olimpijskih igrah, ker jo bom na petih. To bo zlata medalja, medalja življenja. Živela bom,« je jasna Tadeja Brankovič, ki je svojo življenjsko zgodbo zlila na papir. Konec lanskega leta je izšla njena avtobiografija Peta olimpijada, v kateri je spustila bralca v zakulisje vrhunskega športa, družine, bolezni, predvsem pa v svet svojih čustev.

Knjiga – njena terapija

»Knjiga me je osvobodila v smislu, da drugače diham kot prej. Pisanje mi je bilo neke vrste terapija, s katero sem želela doseči najgloblje sporočilo, da je življenje lepo ne glede na to, kaj se ti zgodi,« pravi danes, ko predstavlja knjigo po Sloveniji in je obenem še vedno v fazi zdravljenja bolezni. »Še nekaj časa bo tako in s tem se moram naučiti živeti, sprejeti dejstvo, da nikoli več ne bo, kot je bilo. Toda to sprejemam v dobrem smislu, saj lahko gre samo še na bolje.«

Brankovičeva je za rakom zbolela leta 2020, ko je svet preplavil koronavirus. Toda ta umiritev od vsega je tudi njej pomagala, da se je še bolj posvetila sebi. Že med zdravljenjem je začela snovati osnutke za knjigo, poleg tega je v času profesionalne športne kariere pisala športne dnevnike. »Vedno sem želela napisati knjigo, a do sedaj nisem vedela, o čem bi pisala. Ta knjiga je nastala, ko sem bila nanjo pripravljena. Vanjo sem dala prerez svojega življenja. Zgodba je na neki način nevsakdanja, na čase res pretrese, a vseskozi se čuti globina sporočila, to je optimizem. Bila sem se pripravljena odpreti, zapisati občutke in bralca spustiti k sebi, v svoje zakulisje čustev. Moj namen je bil ozavestiti ljudi, da ne glede na to, kdo si, kaj delaš, kakšno vero imaš in koliko na bančnem računu, vse to je nepomembno, ko je v igri tvoje zdravje,« odvrne.

Zagotovo je bila bolezen prelomna točka v njenem življenju, ki jo je pretresla do obisti. »Vsak, ki zboli, se sprašuje, zakaj on. Toda to je povsem nepomembno. Bolj pomembno se je vprašati, kaj mi je bolezen prinesla in me prišla naučit. Ko sem zbolela, sem začela secirati svoje življenje in dogodke, ki so se mi zgodili. Tiste, ki so se mi zdeli včasih normalni in del moje športne poti, sem ob pisanju videla drugače. Na to, da sem zbolela, je v veliki meri vplivala ločitev, a ne zaradi ločitve same, po kateri gresta oba svojo pot. Ločitev je v meni povzročila čustven vihar, ker je odvzela eno mojih največjih vrednot, to je družina. Telo je odreagiralo, toda danes sem hvaležna za to, ker je življenje zame bolj kvalitetno. Ko pogledaš smrti v oči – bila sem sama z dvema otrokoma – in ne veš, kam te življenje pelje, ugotoviš, da imamo le ta trenutek. Živeti je treba vsak trenutek.«

Kako se bo iztekla bolezen, ni veliko premišljevala, športno si je predstavljala, kje je start in kje cilj. »Možnosti, da ne bi šlo skozi, nisem imela v mislih. Cilj je bil jasen: življenje. Dostikrat so me vprašali, ali so mi motivacija otroci. Seveda so globoka motivacija, toda bistveno je, da želim jaz živeti. Jaz imam še milijon želja. Jaz bi rada šla še na toliko in toliko hribov, marsikaj pretekla. To je notranja motivacija. Naj to ne pomeni, da nisem nikoli v črni luknji. Seveda me zaskrbi, kaj bo, neki strah je vedno prisoten. Takrat se pogovorim s strokovnjaki, kajti živeti brez tega po tako hudi bolezni je zelo težko ali nemogoče. Toda ljudje, kot sem sama, zlezemo iz te luknje hitreje, lahko v uri, enem dnevu ali tednu, kdo drug pa je v njej pol leta. Zato stremim k temu, da sem čim bolj zadovoljna s sabo in delam stvari, ki me res veselijo, sicer to opustim in grem svojo pot.«

En sam strel

Življenje Tadeje Brankovič je bilo vedno pestro, dinamično, polno akcije in tudi stresa. »Pri športu vidijo vsi le medalje in uspehe, toda ozadje ostaja za večino skrito. Ljudje ne vedo, kaj doživljaš na startu, ko ne veš, ali boš v reprezentanci za olimpijado ali ne, ko je en sam strel odvisen od tega, ali boš imel službo ali ne. Nič ni samoumevno v športu. Tudi ko se športna pot zaključi, je za športnike to težek prehod, za ženske je morda malce lažje, ker se običajno odločijo za materinstvo. Tudi jaz sem bila takoj zaposlena z družino in tega prehoda nisem tako občutila,« priznava.

Še prej je doživela poškodbo, najhujšo v karieri in na vrhuncu kariere. Poročila se je in z možem sta se odločila za otroka. Leta 2009 se jima je rodila hčerka, Tadeja pa je po okrevanju čutila, da bi še vedno rada tekmovala, da še ni rekla zadnje besede v biatlonu. Leta 2010 je bila tudi olimpijada, njena zadnja. »Dogovorili smo se, da tekmujem, a moj pogoj je bil, da hčerka potuje z mano. To je bila fenomenalna izkušnja zame in zanjo, toda kot mama sem morala prebiti marsikateri tabu in se pogovoriti sama s sabo. Biti mama športnica in pustiti otroka tudi tri tedne doma, ko ni bilo mogoče, da gre z mano, to velja danes v družbi za neodgovorno, ko pa so najboljše vendar tiste mame, ki so eno leto doma. Jaz pa sem postavila v ospredje svojo ambicijo in želela nadaljevati kariero. Vedela sem, da se ne morem posloviti na najvišji točki. Tako sem vzela s sabo varuško in potem smo potovale po Evropi. Hčerka je bila neproblematičen otrok in je tak način življenja sprejela. Danes tudi vidim, da ni bila prikrajšana za nič, razen da je res živela v zdravem in dinamičnem okolju ter da boljšega reda ni mogla imela. Takšno rusko šolo. Toda v tem ne vidim nič slabega, otroci bi jo danes potrebovali,« pripoveduje o svoji edinstveni izkušnji. Ko je rodila še sina, je zaključila kariero vrhunske športnice.

»Šport je zagotovo moj največji učitelj. Poleg mojega značaja in genov me je verjetno najbolj izoblikoval, da sem še bolj vztrajna in nepopustljiva. Če me ne bi naučil toliko vztrajnosti in borbe do konca, bi morda kakšno stvar v življenju videla že prej. Morda ne bi toliko vztrajala v zakonu, tako pa sem si govorila, dajmo še malo, saj bo. Kajti v športu ob prvem porazu ne vržeš puške v koruzo, ampak poskušaš spremeniti to, ono, vedno iščeš neke preboje, da uspeš,« pravi.

Trenutki zase

Sedaj se drži enega samega načela: »Do tja, kamor me spusti srce in se dobro počutim, je varna cona, ko je vse dobro. Ko pa začnem dobivati signale, da nekaj ni dobro, ko je človek konstantno v nekem stresu, bolečinah in prizadetosti, je to glavni alarm, da nekaj ni okej. Kljub temu da sem se že veliko naučila, mi je lažje brisati prah, kot se usesti in pogovoriti sama s sabo.« (Smeh.)

Tadeja Brankovič je namreč vedno ostala aktivna, čeprav je morala po bolezni ustaviti konje, se umiriti in napolniti energijo, ki jo je pred tem brez polnjenja trošila okoli, prepričana, da je njej ne more zmanjkati. Če je treba, si v petih minutah obuje športne copate in se odpravi s prijatelji v naravo. Ne želi zamuditi nobenih priložnosti v življenju, obenem pa najprej posluša sebe in si vsak dan vzame trenutek zase. Ali je to kje v visokogorju, kamor rada zahaja poleti in pozimi, na tekaških smučeh, saj tek še vedno obožuje, na kolesu, na kavi s prijatelji, ali meditira, dela jogo, ali če tako čuti, leži na kavču. »Stremim k temu, da bi čas tekel počasneje,« se nasmeje.

Medtem ko se še vedno zdravi, ji kot mami samohranilki ni nikoli dolgčas z dvema otrokoma, ki sta oba polno vključena v šport. Hodi v službo, predava po podjetjih, vrtcih in šolah o pomenu gibanja, zdravega življenja in pozitivnega pogleda nanj. Polno pa je tudi zaposlena s promocijo knjige, ki je bila med bralci dobro sprejeta.