Novo ploščo imate zunaj, čeravno je kompilacijska z vsega tremi novimi skladbami. Za kaj gre?
Na našem omejenem trgu ni niti ene moje plošče, vseeno se pa zgodi, da bi kdo rad kaj komu kupil za rojstni dan. Pojavljajo se celo ljudje, ki iščejo kasete, vendar pa je to bolj ali manj muzeologija. Živimo v času, ko se je treba resno zamisliti, kaj so vrednote. Zame je še vedno vrednota izdati ploščo, ne pa je dati v neki oblak in potem čepeti ure na omrežjih, da svetu razložiš, da si nekaj izdal. Obenem mi je pa od nekdaj blizu lik osamljenega kavboja.
Da se dobiti tudi vtis kavboja iz onih kavbojk, v katerih se pojavljajo tudi že avtomobili in brzostrelke ter kavboji izgubljajo tekmo s tehnološkim napredkom.
Tisto je bilo grozno, ja. Umikamo se na Divji zahod, kar je v slovenskem smislu del Primorske, del Gorenjske, del Ljubljane, del Štajerske oziroma predeli, kamor se kavboj še lahko zavleče.
Na nedavnem koncertu v Orto baru je bilo nekaj več kot 200 ljudi, kar se zdi za izvajalca vašega statusa malo.
Toliko ljudi sem imel v Ortu tudi pred petimi leti. Lahko da so bili celo povsem drugi ljudje, a dve leti zatem sem razprodal Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Ne reklamiram se po družbenih omrežjih in ogromno mojih prijateljev ni vedelo za koncert, ker vedno bolj živimo drug mimo drugega. Prav tako nisem računal, da je velika noč in da so volitve ter pomanjkanje plakatnih mest. A če si 45 let na sceni, si lahko vesel, da si, kjer si. Še vedno lahko igram 20 do 30 koncertov na leto.
Koliko zasedb imate?
Imam akustični trio z Rihardom Zadravcem na harmoniki in Robertom Likarjem na kitari, potem imam zasedbo Španski borci, ki obstaja 15 let in je moja najbolj standardna zasedba, igram tudi s Pankrti, zadnje čase pa tudi s Skalarji, pri katerih so Igor Leonardi, Rihard na harmoniju in pa Zlatko in Julijan iz Profesorjev bluesa. S to zasedbo igramo bolj zydeco, meni zelo ljub žanr med rock'n'rollom in veseljem na plaži.
Ste eden redkih slovenskih izvajalcev, ki na odru plešejo. Ste to opazili?
Nisem. Izhajam iz družine, kjer sta se poslušala tako Armstrong kot grška glasba. Meni je osnova, da se grem na oder zabavat in ne travmirat.
S tem pa izvajalec lahko tvega podcenjevanje svojih intelektualnih dometov.
Cilj umetnosti je po mojem, da ponudi še kaj lepšega, kot je stvarnost, ali pa stvarnost vsaj odraža. A tega je malo. Zato mi je sodobna umetnost pretežno manj zanimiva od tretje lige zahod. Je pa seveda ogromno umetnosti, ki je ne vidiš zlahka. Ko greš po mestu in zagledaš krasen vrt, v katerega je bilo vloženega veliko dela in znanja.
Tudi na enem od predvolilnih soočenj se je govorilo o plesu, čeravno pri nas pleše redkokdo.
Na ovitku plošče, ki je izšla deset dni pred volitvami, je napisano: »Ljudje so se naveličali malodušja, se uprli in v deželi je spet zavladal ples, lunapark je postal premajhen in postal je Zvezda park.« Ples je ena naših katastrof. Ko je bil na oblasti komunizem, je Ljubljana plesala. Plesala je tudi kasneje, a ta kultura se je izrodila s technom, ki je transhumanistična varianta nemškega tipa, ta pa je nasprotje plesa, ki pomeni druženje, seveda so pa tudi že prej obstajali individualistični obredni plesi.
S plesom se razgališ, mar ne?
Absolutno. Kot s petjem. Že dolgo imam idejo, da bi imel plesišče.
Ob odprtju razstave fotografij festivala Komenda pred časom je neka udeleženka razprave dejala, da ste vi izbrali pot užitka namesto angažiranosti.
Podobne ocene so se Pankrtom dogajale že po drugem albumu, ki je bil tekstovno najbolj političen, vendar pa nismo več nabijali na kitare in od takrat naprej smo bili odpadniki. Leta 2017 smo naredili komad To ni več Slovenija, ki ga ni povohal nihče, tudi gospa verjetno ne. V tej stari zgodbi, ki je razprodala državo, ni civilna družba naredila nič, da bi to ustavila. Predvsem umetnost je naredila malo.
Z volitvami ste zadovoljni?
Če se bo res zgodila napoved, da se bo privatizacija javnega zdravstva nadaljevala, je to nekaj, kar ne bi smelo piti vode pri levici. Ob tem, da smo doživeli kolaps v času covida pod diktatom velikih farmacevtskih družb in prodanih politikov. Kot da se je sistematično uvajal sistem odvisnosti. Med drugim tako, da se je sistematično uničevalo novinarstvo, sploh na RTVS. Konec koncev smo razprodali tudi dušo ljubljanskega športa. NK Olimpija je podružnica Osijeka. Mislim, da bi v Sloveniji morali gledati na svoje ljudi, kar se pa ne dogaja. Zakaj je propadla Tobačna tovarna, superstoječa firma? Zato, da je nekaj ljudi zaslužilo. S tem se naša družba ni soočala. Danes nihče noče povedati, ali smo zgolj še vazali, kakršen občutek imam sam.
Na zadnji plošči imate protivojni komad. Zdi se aktualno, čeravno je skladba verjetno starejša.
Da, gre za skladbo s plošče Hudičev sod, kjer sem obdelal teme iz slovenske ljudske glasbe. Vojaško sem jo posvetil svojemu staremu očetu, ki je služil tako v Galiciji kot na soški fronti. Ko sem bil »mulo«, sem ga seveda spraševal, kako je bilo. Ali je streljal in podobno. Odgovoril mi je, da je streljal, vendar pa nikdar v človeka, ampak vedno nad nasprotnika. To je bilo zame zelo močno in me je zaznamovalo. Dejal je tudi, da je šel nekoč odtočit in se je srečal z italijansko patruljo, ki pa je pogledala stran.
Kot da je bila prva svetovna vojna še zadnja džentelmenska.
Nastala je samo zaradi kapric in čiste igre najbogatejših, ko se je v smrt pošiljalo desettisoče. Devetdeset odstotkov ljudi si ne želi vojne. Trenutno se mi zdi, da je glavna borba v razvoju človeka, borba za to, da se imamo dobro. Seveda se nekateri ne morejo imeti dobro iz objektivnih okoliščin, ne razumem pa tistih, ki imajo možnost izbora. Seveda je vprašanje, ali imaš pravico imeti se dobro ob milijardah ljudi, ki se nimajo, vendar pa je to dilema, ki nam jo vsiljujejo tisti, ki se imajo zelo dobro.
Zakaj vas tako pritegne ljudska glasba?
Ljudska glasba je imela nekaj sto let, da je prečistila najboljše stvaritve, v katerih pa začutiš njeno prečiščenost, jedrnatost in ne flancanja.
