Pred dnevi sem čakala v vrsti, za menoj pa mlajša moška z otrokoma. V zamišljenosti so mi v zavest občasno prodirali drobci njunega pogovora, »kako kaj kšeft, hvala v redu, pa vi? tudi, vse laufa, kot prej, a delate preko drugih firm?, ja, valjda, saj veš, z Rusi se da vse zment, saj jim je v interesu, da delamo, dokler bo šlo, bo šlo ...« Tisto noč se mi je zaradi posnetkov poročil iz Ukrajine sanjalo o mračnem prostoru, v katerem so sence ljudi čepele v neki luknji, ki jo je nekdo nenehno bombardiral. V sanjah so male sence, otroci, nenadoma zatavale na lep zelen travnik, a bile so slepe, iztegnjenih ročic, vrinil se mi je začetek Saramagovega romana Slepota, ko človek v avtu na križišču nenadoma oslepi, za njim pa vse več ljudi, virus slepote se neustavljivo širi, nihče ne ve, zakaj … Do jutra sem potem zaman skušala najti ovčice, da bi jih preštevala.
Tanja Lesničar Pučko
Ena najstrašnejših stvari je, kako se človek navadi na ultimativno zlo, kot je vojna. Ta, ki še traja, je z vso močjo vdrla v naše svetove, enako kot tista naša pre...
