Ljubljanski župan Zoran Janković si je za napoved kandidature na novembrskih lokalnih volitvah izbral praznik Ljubljane. S tem je prekinil tradicijo, da z napovedjo o vnovični kandidaturi okleva še dolgo v poletje, čeprav je bilo vsem jasno, da se še nima namena upokojiti. Tudi tokrat velja, da je njegova napoved o kandidaturi precej manj presenetljiva, kot bi bila napoved, da se jeseni po štirih mandatih poslavlja z magistrata.
V zadnjih letih je odločitev o tem, kako dolgo bo še župan, če mu bodo volilci naklonjeni, pogojeval predvsem s svojim zdravjem. Januarja prihodnje leto bo namreč dopolnil 70 let in ob koncu morebitnega petega mandata bi jih štel skoraj 74. Dvajset let na čelu ljubljanske občine bi bila že prava večnost, Janković pa je že v tem trenutku župan z drugim najdaljšim stažem v zgodovini, saj je že pred dvema letoma prehitel legendarnega Ivana Hribarja, pred njim pa je le še Janez Nepomuk Hradecky z bržkone nedosegljivimi 26 leti županovanja v prvi polovici 19. stoletja.
Na volitve z izjemnim programom
Zoran Janković je v politiko vstopil leta 2006, potem ko ga je nadzorni svet novembra 2005 razrešil s čela Mercatorja. Na lokalne volitve se je podal s prepričljivo kampanjo, konkretnim načrtom 22 ključnih projektov, ki naj bi jih uresničil že v prvem mandatu. Povezal se ni z nobeno obstoječo stranko, temveč je blikoval svojo listo, na kateri so bili tudi številni znani obrazi. Lahko rečemo, da so ta recept kasneje posnemali številni drugi politiki, tudi na parlamentarnih volitvah. Na županskih volitvah je že v prvem krogu prepričljivo opravil s konkurenco in si tudi v mestnem svetu zagotovil večino s svojo listo, kar je izjemno pomembno, saj je tako lahko prekinil prakso neskončno dolgih sej in težavnih koalicijskih usklajevanj.
Gre za obdobje prve vlade Janeza Janše, s katerim sta si od takrat tudi v laseh, negativni odnosi pa so verjetno vrhunec dosegli s spremembo zakona o financiranju občin le mesec po lokalnih volitvah, zaradi katerega je Ljubljana leta 2007 po izračunih občine izgubila kar 45 milijonov evrov ali okoli 30 odstotkov prihodkov. Občina se je začela zadolževati, kot da to še ni bilo dovolj, pa je leta 2009 država zdrsnila v recesijo z veliko nepremičninsko krizo, ki je močno načela tudi prihodke od prodaje občinskih zemljišč in stavb.
Druga polovica prvega mandata gotovo predstavlja eno težavnejših obdobij Jankovićevega županovanja, ki pa ga je zaključil z izpolnitvijo številnih projektov, ki jih je napovedal pred volitvami, v prvi vrsti z dokončanjem nove športne dvorane in nogometnega stadiona v Stožicah. Na volitvah leta 2010 je tako na županskih volitvah zbral skoraj 65 odstotkov glasov, v mestnem svetu pa pobral 25 od 45 sedežev. Janković je postajal tudi vse bolj vplivna politična figura, potencialno zanimiva tudi za mesto predsednika vlade, kar bi mu lahko leta 2012, potem ko se je konec leta 2011 s Pozitivno Slovenijo podal na predčasne državnozborske volitve in jih dobil, tudi uspelo. Pa mu ni in vlado je še drugič sestavil Janez Janša.
Tretji mandat z najslabšo popotnico volilcev
Čeprav je tudi v drugem mandatu kljub težkim gospodarskim razmeram Janković poskrbel za številne zelo dobre projekte, kot so prenova nabrežij Ljubljanice, novi mostovi in brvi, prenova Trga republike in Kongresnega trga, ljubljanskega gradu, številne naložbe v vrtce, osnovne šole, ceste in komunalno infrastrukturo, pa so mandat zaznamovale tudi že afere, vezane predvsem na projekt športnega parka Stožice. V začetku leta 2013 je protikorupcijska komisija pod vodstvom Gorana Klemenčiča v poročilu ugotovila, da je Janković od nastopa županske funkcije leta 2006 na svoje bančne račune v Sloveniji skupno prejel približno 2,4 milijona evrov nakazil, ki niso povezana z rednim osebnim dohodkom, česar pa komisiji ni nikoli prijavil. Prav tako naj bi leta 2011 na njegov osebni bančni račun prispelo 208.000 evrov z verižnimi transakcijami, ki so se začele v podjetju Grep, ki je gradilo športni park v Stožicah. Doslej se je večina sodnih postopkov zaključila njemu v prid, a dva postopka, povezana z nepravilnostmi pri projektu Stožice, na sodišču še nista dočakala epiloga. Temu primeren je bil leta 2014 rezultat na županskih volitvah, ki je bil za več kot sedem odstotnih točk slabši kot leta 2010, Jankovićeva lista pa je na volitvah izgubila tudi večino v mestnem svetu, zato so se morali povezati v koalicijo s SD.
Mandat 2014–2018 kljub temu velja za Jankovićevega najbolj uspešnega, zaznamovali so ga preureditev Slovenske ceste, Gosposvetske ceste in Dalmatinove ulice, Eipprove ulice, prenova Kolezije, športnega parka Kodeljevo, dokončanje gimnastičnega centra, gradnja parkirišč P+R, regijskega centra za ravnanje z odpadki, četrtnega centra v Zalogu, prenova Švicarije, gradnja športne dvorane Maksa Pečarja, parka Muste, številne prenove in obsežna energetska sanacija občinskih objektov in stavb javnih zavodov. V tem času se je krepko znižala tudi zadolženost občine, predvsem po zaslugi ponovno obujenega nepremičninskega trga.
Čeprav se lahko Janković tudi v tem mandatu ponaša s številnimi izjemnimi projekti, med katerimi velja izpostaviti recimo prenovo Cukrarne ter začetek gradnje tovarne Rog in plavalnega centra Ilirija, pa je vse več tudi projektov, ki bi se jih lahko na občini lotili tudi drugače. Na področju prometa se recimo kljub zglednim projektom, kot sta prenova Vodnikove ali Poljanske ceste, še zmeraj realizirajo projekti, pri katerih se sprejema preveč kompromisov, predvsem z vidika, da se ne bi poslabšali pogoji za osebni motorni promet. Primerov je veliko: Parmova, Tavčarjeva ulica, Kajuhova cesta, ulica Bežigrad, tretji pas na delu Dunajske ceste. Tudi zato je bilo na področju mestnega potniškega prometa v zadnjih 15 letih narejenega malo napredka, kljub izjemnim pogojem in popularizaciji kolesarjenja niso sledile zadostne investicije v omrežje, večina poti se zato v nasprotju z napovedanimi spremembami opravi z avtomobilom.
