»Ko sem prvič prišel v Slovenijo, sploh nisem točno vedel, kaj pomeni nevladni sektor. Naletel sem na ljudi, ki so leta 2007 v Ljubljani ustanovili Društvo Medkulturni dialog. Povabili so me na iftar – večerjo ob začetku ramazana. Nanjo so prišli ljudje iz popolnoma različnih držav, različnih religij … Bilo je neverjetno. To je bilo moje prvo doživetje islamskega praznika s tako različnimi ljudmi. Takrat še nisem vedel, da bo delovanje v tem društvu nekoč postalo moja služba, a lahko rečem, da sem vse svoje življenje v Turčiji sanjal o takšni mednarodni atmosferi, ki sem jo takrat doživel v Ljubljani,« pripoveduje Furkan Guner.
Drugič je v Slovenijo prišel leta 2015, najprej na tečaj angleščine, potem še na študij politologije. »Po poskusu državnega udara v Turčiji poleti 2016 sem moral ugotoviti, da za ljudi, kot sem jaz, ki jim je blizu medkulturno povezovanje, v moji domovini ni veliko prostora. Tako sem se odločil, da dolgoročno ostanem v Sloveniji.« Začel je s tečajem slovenščine in se z vsemi štirimi zakopal v prakticiranje svoje največje ljubezni: medkulturnega dialoga.
Razblinimo mehurčke!
»Sploh ne morem povedati, kako rad imam Slovenijo. Slovenci so čudoviti. Izjemno radi pomagajo, še posebej ko pride do vsakodnevnih, praktičnih reči,« pravi Furkan Guner. »A svoje čudovitosti Slovenci ne želijo ravno razkazovati. Sami sebi postavljajo veliko miselnih ovir, ki jim preprečujejo, da bi se bolj povezali z drugimi.«
»Vsi živimo v svojih mehurčkih. Tudi jaz sem šele ob prihodu v Slovenijo ugotovil, kako dolgo sem živel v svojem turškem mehurčku. Naše društvo se trudi, da bi te mehurčke razblinili, prestopili meje svojega sveta in zaživeli bolj odprto in povezano življenje,« pravi Furkan Guner.
Prvi evropski projekt, ki ga Društvo Medkulturni dialog že od novembra 2020 izvaja v sodelovanju s Socialno akademijo, se imenuje prav Razblinimo mehurčke. »Če nečesa ne poznaš, se tega začneš bati. Če pa nekaj spoznaš od blizu, ti ni več mar za predsodke in stereotipe, kaj šele za 'lažne novice' s socialnih omrežij ali medijev …«
Da bi razblinili mehurčke in predsodke, organizirajo pogovorne skupine, kjer udeleženci klepetajo o svoji identiteti, izmenjujejo mnenja in informacije. »Organiziramo tudi večdnevne družinske tabore: z družinami in otroki vseh kultur in ozadij gremo na kampiranje, zraven pa pripravimo celodnevne aktivnosti, ki spodbujajo medkulturni dialog, aktivno državljanstvo in socialno vključevanje.«
Brez ovir do enakosti
Letos pomladi so v sodelovanju z društvom Adra Slovenija začeli izvajati projekt Brez ovir do enakosti, za katerega so pridobili sredstva programa Active Citizens Fund v Sloveniji. »Spodbujati želimo samo-zagovorništvo priseljencev in beguncev v Sloveniji. Gre za nedolžne ljudi, ki bežijo pred političnim zatiranjem v svojih državah. Projekt Brez ovir do enakosti obsega obširen program teoretičnih in praktičnih izpopolnjevanj, ki bo tem ljudem pomagal pri njihovem samostojnem spopadanju z ovirami pri vključevanju v slovensko družbo – še posebej jezikovnimi,« pojasnjuje Furkan Guner.
»Priseljenci iz Turčije, recimo, ne govorijo slovenskega jezika, ker večina od njih do poletja 2016 ni imela nobenega namena zapustiti svoje države. Slovenija migrantom in beguncem omogoči 300 brezplačnih ur tečaja slovenskega jezika. To je izjemno malo. Nemčija, recimo, priseljencem omogoči 1200 ur jezikovnega tečaja ...«
»Turški priseljenci v Sloveniji so načeloma visoko izobraženi ljudje – učitelji, profesorji, zdravniki, inženirji, arhitekti. A ker ne znajo slovenščine, so zelo ranljivi. Predvsem pa ne poznajo svojih pravic. Na Zavodu za zaposlovanje svetovalka reče turški ženski, sprejeti moraš delo čistilke. Nihče ne podcenjuje dela čistilk, a ta ženska je bila v Turčiji uspešna zdravnica. Ima obširno strokovno znanje, več kot petnajst let delovnih izkušenj v zdravstvu … A ker ne zna slovensko, bi jo preprosto poslali čistit stopnice? V mojem svetu to ni sprejemljivo,« pravi Furkan Guner.
»Sledimo viziji perzijskega misleca Dželaledina Mohameda Rumija: imeti prostor za vsakogar v svojem srcu. Želimo odpirati oči in podirati predsodke. Ljudi želimo preprosto približati drug drugemu, jih postaviti v isti prostor, v isto doživetje: da nekaj doživijo, čutijo skupaj. Od blizu, brez filtrov družabnih omrežij in medijev, ki imajo ogromen vpliv na nas. Po navadi negativen,« pravi Furkan Guner.
»Pri svojem delu vidim veliko situacij med ljudmi. Pri birokratskem okencu si nasproti stojita dva, ki se ne razumeta. Eden reče eno besedo, drugi drugo. Nič. Dovolj je, da mimo pride nekdo, ki te besede zgolj pomaga prevesti. In že se ljudje začnejo smejati. Preprosto uredijo svojo zadevo in gredo z nasmehom naprej v dan. Že samo zaradi tega nasmeha bi lahko delo medkulturnega mediatorja opravljal do konca svojega življenja!«
