Radomlje so v spomladanski del krenile z zadnjega mesta. Obstanek ste si zagotovili tri kroge pred koncem.
Glede na to, da so Radomlje že dvakrat izpadle takoj, ko so prišle v ligo, smo bili realno največji obstranci. Nikoli ne grem v klube, v katerih ne bi mogel ničesar narediti. Od prvega dne sem verjel v potencial kluba in uspešno zgodbo, zato obstanek ni presenečenje. Že januarja smo bili prepričani o obstanku in imeli izjemno samozavest.
Niste navduševali le z rezultati, ampak tudi z všečno igro.
Moje ekipe so vedno imele slog. Nikoli nisem bil trener bojazljivec, ki dela za plačo in čaka, da mine mesec dni. Sem človek, ki tvega, saj želim, da ljudje nekaj vidijo in uživajo. Proti vsem ekipam smo igrali pogumno in nekatere tekme taktično zelo zrelo. Ko smo z 1:4 izgubili tekmo z Mariborom doma, čeprav bi bilo lahko tudi 4:4, me je zabolela izjava trenerja Maribora Karanovića, da se majhne ekipe po eni zmagi, saj smo pred tem premagali Aluminij s 4:0, zelo hitro dvignejo. Želel sem si pohvale, da smo majhna ekipa, ki igra napadalno. Ko smo nato gostovali v Mariboru, sem namenoma postavil obrambno taktiko za remi 0:0, pa znova ni bil zadovoljen.
Mnogi so dvomili o projektu sodelovanja Radomelj s Hajdukom, ker naj bi bilo to slabo za slovenski nogomet. Prepričani so bili, da je prihod igralcev iz Splita pogojen z njihovim igranjem.
Na začetku je imela javnost premalo informacij. Hajduk je z odprtim srcem in razširjenimi rokami vstopil v zgodbo. Ni poslal le igralcev, ampak pomaga, da Radomlje postanejo še bolj profesionalne. Hajduk je želel, da postanem trener, a tega nisem hotel, ker sem prebolel hudo obliko koronavirusa. Če ne bi sprejel, bi pripeljali svojega trenerja. Prvo moje vprašanje je bilo, ali igralci iz Hajduka morajo igrati. Odgovor je bil, da ne – le tisti, ki si zaslužijo. Zame so najpomembnejše Radomlje s čim več domačimi igralci, drugi pa so dodana kakovost. To se je pokazalo za fantastično kombinacijo. Naša slačilnica je zelo pisana z igralci iz različnih držav, vendar v Sloveniji ne poznam ekipe, ki bi imela boljše vzdušje, saj so igralci fenomenalna klapa. To je temelj uspeha.
Kako se bodo Radomlje lotile prihodnosti?
Pogodba mi poteče poleti in bomo videli, kako bo naprej. Moje osebno mnenje je, da je treba biti ponižen in skromen v napovedovanju. Potrebujem še tri, štiri leta za stabilizacijo kluba v prvi ligi. Obenem morajo igrati lep, všečen nogomet z emocijami, s čimer bodo dobile veliko več navijačev, kot je vseh prebivalcev Radomelj.
Kdo bo slovenski prvak?
Čaka nas tudi tekma proti Kopru, ki jo želimo odigrati pošteno zaradi nas, Maribora in celotne lige. Obe ekipi si zaslužita biti prvi in obema želim naslov prvaka.
V Radomlje ste prišli leta 2017, potem pa ste sredi sezone 2018/19, ko ste bili jesenski prvaki v drugi ligi, odšli v Gorico. Je bila to napaka?
Gorica me je kupila od Radomelj. Je edini izmed osmih mojih dosedanjih klubov, v katerem nisem ničesar naredil. Pripeljali so me z vizijo, da gradimo klub, po treh porazih pa so se ljudje prestrašili in obrnili v drugo smer. Kljub vsemu je to zame najboljša mogoča negativna izkušnja in težko vam opišem, koliko sem napredoval zaradi nje. Gorica, hvala.
Prihajate iz Travnika v BiH, od koder je tudi legendarni Miroslav Blažević, zato vas kličejo Mali Ćiro.
Imava skupno usodo. Oba sva igralsko kariero zaradi poškodbe desnega kolena končala pri 27 letih in začela trenersko. Prek novinarja me je povabil v Zagreb, kjer mi je dejal, da sem njegov naslednik in bo skrbel zame. Te besede so mi veliko pomenile. V četrtek je bila humanitarna tekma v Travniku, kjer bi Blažević vodil eno ekipo, jaz drugo, vendar zaradi obveznosti nisem mogel biti zraven.
Kako je na vas vplivalo to, da ste kot otrok devet let preživeli v Nemčiji?
Zelo je vplivalo. Ni lepše kombinacije kot bosanska kreativnost in nemška disciplina. Potem ko sem bil vso osnovno šolo v Nemčiji, je bila zame vrnitev v BiH konec sveta, pa še slabo sem govoril jezik. Igral sem nogomet v Bielefeldu, bil kapetan ekipe do 15 let v prvi nemški ligi in Nemčija je bila moje življenje. Tudi tri leta v Sloveniji so me naredila močnejšega in boljšega. Slovenci imate nekaj, kar manjka nam Bosancem.
Pri 27 letih ste postali najmlajši trener z licenco Uefa pro in najmlajši trener v prvi ligi v BiH.
Vse, kar sem zaslužil, sem vlagal v trenersko delo in izobraževanje, medtem ko so se vrstniki zabavali. Začel sem v Travniku, kjer sem se že v prvem letu naučil, kako klub zadržati v ligi, čeprav je bila polovica igralcev starejših od mene. Z neverjetno energijo in norostjo smo ostali v ligi, potem ko smo banjaluškemu Borcu, ki je potreboval zmago za Evropo, vzeli točko za svoj obstanek. Glede na starost sem imel licenco Uefa pro leto dni prej kot trenutni trener Bayerna Julian Nagelsmann.
Ste trener inovator, ki na treningu uporablja vse mogoče pripomočke.
Ko leta 2007 še nihče na Balkanu ni delal videoanaliz, sem jih jaz delal, tudi na račun povezav, ki sem jih imel v Nemčiji. Ko se je leta 2014 pojavil dron, sem ga prvi uporabil na treningu, imam ga tudi v Radomljah. Uporabljam vse mogoče pripomočke, s katerimi lahko pomagam igralcem in si olajšam delo. Ne delamo le skupinskih videoanaliz, ampak tudi za vsakega igralca nasprotnega moštva in jih pošiljamo svojim igralcem, da vidijo, kako igra njihov tekmec.
Ali je res, da imate v stanovanju vse stene polepljene s statistiko in slikami igralcev?
To sem imel že leta 2010. Žena mi je oporekala, češ zakaj nimam fotografij otrok. Vstajam in živim s svojimi igralci. Ko se zjutraj zbudim in gledam te slike, dobim neverjetne ideje, ki jih ne bi dobil nikjer drugje. Sem fanatik, ki živi nogomet 24 ur na dan.
Menda pred tekmo na stene v slačilnici nalepite fotografije najboljših igralcev nasprotnega moštva.
Ker nočem igralcem preveč soliti pameti, pri analizah veliko uporabljam fotografije. Ena slika je toliko kot sto besed. Najpomembnejših štiri, pet slik nasprotne ekipe nalepim na vrata, da našim igralcem ob izhodu ti nogometaši pridejo v podzavest, kako se jih lotiti. Lahko vse narišeš, pa je na tekmi vse drugače. Slike Maribora sem nehal lepiti, ko nam je Mudrinski zabil dva gola ob porazu 1:4.
Vaš idealen model igre in trenerski vzornik?
Nimam vzornika, ampak kombinacijo trenerjev, ki igrajo atraktivno in dinamično z veliko presinga in tranizicije. To je nogomet, s katerim v ljudeh prebudiš čustva in imajo kaj videti. Lahko grem tudi v drugo skrajnost, da sem najboljši obrambni trener v ligi, kar je v nogometu najlažje. Najtežje je doseči gol. Imel sem priložnost, da se borim za prvaka, kar sem bil v drugi in tretji ligi, a sem tudi trikrat ostal v ligi. Vem, kaj ekipa v določenem trenutku potrebuje.
Pri 38 letih ste kot trener delali že v štirih državah. Kakšna je bila vaša afriška izkušnja v Angoli z najboljšim klubom De Agosto in v Egiptu s klubom Ismaily?
Afrika me je naučila, da sem hvaležen za vse, kar imam v življenju, potem ko sem videl, v kakšnih razmerah živijo ljudje. V Angoli smo bili na poti k lovorikam, a je bilo tekmovanje prekinjeno zaradi koronavirusa. De Agosto je najboljši afriški klub s 30 milijoni evrov proračuna in pogoji za delo s petimi igrišči ter akademijo, ki jih nima nihče v Sloveniji. V Egiptu se nisem zadržal dolgo, saj so v boju za obstanek v treh mesecih zamenjali deset trenerjev, vendar to je čudovita liga z izjemnimi čustvi pred polnimi stadioni s 30.000 gledalci. Glede tega je zame Slovenija malo preveč mirna.
Imate tudi zelo neprijetno izkušnjo s koronavirusom.
Imel sem težko obliko covida-19 in moral končati delo s Tuzla City. Imel sem težko vneti obe krili pljuč, pred tem sta umrla dva moja prijatelja. V bolnišnici sem bil 20 dni in tik pred tem, da me dajo na respirator. Morda je bilo vse skupaj dobrodošlo za kariero in življenje, da sem malo potegnil ročno zavoro, saj sem bil preveč agresiven in ambiciozen. Naučil sem se počivati in se resetirati, tako da ni vse nogomet.