Vprašanje borovniškega viadukta
10. aprila zvečer okrog sedmih je Borovnica doživela prav gotovo najbolj neprijetne in razburljive ure. Bivša jugoslov. vojska, ki se je tedaj že umikala, je pripravila vse potrebno za razstrelitev veličastnega železniškega viadukta, ki je bil na nekdanji južni železnici na slovenskem ozemlju brez dvoma največje gradbeno delo. Vojaško poveljstvo, ki je tedaj vodilo priprave za razstrelitev mostu, je dalo pripraviti za razstrelitev srednji del mostu. Miniranih je bilo vsega skupaj 7 podpornih stebrov. Za miniranje so porabili ogromno količino 16.000 kg ekrazita ali poldrug vagon. Že samo ta, res velika številka razstreliva je po pravici razburjala vse Borovničane in jih navdajala s strahom, kaj bo. Ko je most zletel v zrak, so zelo težki kameniti kvadri iz stebrov podpornikov leteli daleč naokrog. Manjše kamenje pa je frčalo daleč čez hiše. Na srečo ni razstrelitev zahtevala nobenih žrtev, čeprav je na zasebni imovini napravila dokaj škode, saj so trpele šipe v hišah daleč naokrog, tresk sam pa je odmeval kakor grom daleč po Barju.
Pri razstrelitvi se je sesulo 8 osrednjih obokov in je bil most pretrgan v dolžino 172 metrov. S tem je bila prekinjena za nas tako važna železniška zveza s Trstom. (…) Italijanske okupacijske oblasti so že takoj v prvih dneh po zasedbi poskrbele, da so se začela takoj vsa dela, potrebna za čiščenje proge in za popravilo mostov. Pri teh delih je doslej zaposlenih že nad 1000 delavcev.
Največja prometna ovira pa ostane seveda razstreljeni viadukt, čigar vprašanje proučujejo ital. okup. oblasti, da bi mesto porušenega zidanega mostu zgradile začasno železno in jekleno konstrukcijo. Znani italijanski strokovnjaki, graditelji mostov in železnic, že preiskujejo ostanke borovniškega viadukta, ki je trpel seveda mnogo več, kakor pa pokaže samo pogled na razstreljeni most. Pri silni eksploziji se je vsa veličastna zgradba zelo močno pretresla in so mnogi oboki, ki so stali v bližini teh, ki so se podrli, hudo načeti, tako da je veliko vprašanje, če bodo obstali. Tako se je prav v sredo dopoldne ob 11 sam od sebe sesul še deveti obok, ki je stal kot zadnji na kraju mostu, ki sega v borovniško postajo. (…)
Res je škoda, da je lepi most, ki je stal nad 80 let in ki je bil že zaradi tega, ker je bil zgrajen v loku, velika gradbena svojevrstnost in dokaz odličnih stavbarskih sposobnosti prejšnjega stoletja, propadel. (…) Tedaj so bili zlati časi za Borovnico in okolico. Uprava južne železnice je kar ob mostu samem zgradila posebno opekarno, ki je sproti žgala velike množine opeke, ki so jo potrebovali pri graditvi obokov. Zanimivo je tudi, da so stebri oporniki, na katere se naslanjajo oboki, bili skoraj vsi postavljeni na lesene pilote, ki so jih zabili v blatno in močvirno dno. Kako premišljeno so že tedaj gradili, dokazuje dejstvo, da so vedeli, da talna voda ljubljanskega Barja niha in da so to tudi vračunali pri graditvi. (…) Kljub temu pa je naše železniško ravnateljstvo računalo z možnostjo, da most kdaj ne bi bil več sposoben za promet in je zato skrbno pripravilo načrte za preložitev železniške proge, ki bi se sicer s tem podaljšala za precejšnje število kilometrov, za vedno pa se izognila borovniškemu mostu. (…)
Slovenec, 1. maja 1941
Nova železniška proga pri Borovnici
Ljubljana, 8. junija – Vojna je za nami. Trda sedanjost nam ne dopušča, da bi mnogo razpravljali in se prepuščali dolgemu žalovanju zaradi prestanega trpljenja, žrtev in uničenja domov in naše imovine. Ustvarili smo si novo državo. Položili smo temelje za boljšo bodočnost vsega delovnega ljudstva. (…)
Naše oblasti posvečajo veliko pozornost naši glavni železniški prometni žili, progi Trst – Ljubljana – Maribor. (…)
Največja ovira pri obnovitvi prometa so ruševine v okolici Preserja in Borovnice. Kakor je znano, se sedaj promet razvija preko Vrhnike in Verda s prestopanjem. Dela na obnovitvi proge naglo napredujejo. (…) Nemška nadomestna proga, ki je bila zgrajena v 2 mesecih, je tako nesolidna in nestabilna, da pri njeni uporabi ni računati na dokončno izboljšanje prometnih razmer v Borovnici. (…)
Najti je treba drug izhod. Možnosti sta dve: obnoviti viadukt v Borovnici ali pa ga opustiti in progo izpeljati drugod. Prva misel je bila takoj opuščena. Viadukt v Borovnici je postal problem že pred sedanjo vojno. Takratni čaršijski Beograd pa kljub jasnim ugotovitvam strokovnjaške komisije ni ukrenil ničesar. (…) Zaradi kasnejšega osuševanja Barja pa je nivo talne vode padal. Zlasti ob suši so bili piloti že nad talno vodo, ki jih je ponovno zalila ob deževnem vremenu. Začeli so zato trohneti in propadati. Temelj borovniškega mostu je postal nesiguren. Komisija je ugotovila na mestu in obokih zelo majhne špranje. Vlaki so smeli voziti čez njega z brzino 5 km na uro. (…)
Slovenski poročevalec, 12. junija 1945
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib