Tehnologije vplivajo na večino funkcij in večino industrij. Kateri so glavni izzivi vodenja, ki jih prinašajo?
Razdelil bi jih v tri sklope: strategija, vodstvo in etika. Strategija zato, ker tehnologije zahtevajo resnično dolgoročno razmišljanje. Za večino vidnih učinkov so potrebna leta, da postanejo prepoznavne, in še več let, da postanejo »mainstream«. Najbolj odzivna podjetja pa očitno ustvarjajo konkurenčno prednost. Drugič, vodenje, ker večina tehnologij vpliva na to, kako voditi organizacije, ljudi in kako biti sposoben načrtovati spremembe v strukturah (zlasti med funkcijami), sistemih (zlasti ker so povezani s KPI in upravljanjem kadrov) in kulturi (zlasti ker sta izpodbijana ustvarjanje vrednosti podjetja in porazdelitev vrednosti). Ter tretjič, etika, ker vse tehnologije predstavljajo pomembna etična vprašanja v odnosu do vseh udeležencev in družbe nasploh. Tako imenovana vprašanja ODU (okoljsko, družbeno in korporativno upravljanje) ustvarjajo nove dolžnosti za vse člane družbe in nove tehnologije imajo velik vpliv na prav vse razsežnosti ODU.
Na seminarju ste omenili, da bosta v prihodnosti ključni temi HET in Digital Redux. O čem je govor?
Human Enhancement Technologies (HET) obstajajo od nekdaj – gre za vse tehnologije, ki so povečale človeške zmogljivosti. Od uporabe ognja do očal, ki jih nosimo. Toda novi HET nam ne omogoča samo lažjega dela (kot ogenj) ali kompenzacije (kot očala), omogoča nam, da izboljšamo več in izberemo več (potencialna diskriminacija zaporedja DNK, celo evgenizem), da manipuliramo z življenjem. Potencial HET je izjemen, ima pa tudi nekaj temnih strani.
Digitalni redux (Digital Redux) pa je besedna zveza, s katero nakazujem, da se dogaja nova digitalna revolucija. Računalništvo in podatkovne vede so v zadnjih 70 letih v veliki meri spremenili naše življenje in še naprej spreminjajo naš svet. Večina teh napredkov temelji na algoritmih, ki omogočajo natančno uporabo natančnih in čistih podatkov, izogibanje človeških napak, pospeševanje povečanja produktivnosti, zagotavljanje natančnih in pravilnih rezultatov, ki drastično zmanjšujejo transakcijske stroške. Včasih tudi zmanjšujejo zaposlenost, a so na splošno ustvarili večino gospodarstva, na katero se danes zanašamo, in omogočili velik ekonomski napredek.
Katere sklope digitalnega reduxa poznamo?
Digitalni redux ima več delov. Nekateri so povezani z najnovejšimi inovacijami v digitalnih tehnologijah, kot so kriptovalute, NFT, uporaba senzorjev za digitalizacijo temperature, hitrosti, kmalu tudi vonjav itd. Na splošno so zelo uporabne. Nekateri pa so povezani z uporabo nove vrste algoritmov, tako imenovane umetne inteligence. Ti algoritmi uporabljajo vse vrste nečistih podatkov, kot so slike rentgenskih žarkov, obrazi ljudi, katera koli slika, zvoki …, s katerimi poskušajo predvideti, da rentgenski posnetek pokaže raka, obraz je od gospoda X, na sliki je ptica ali mačka itd. Ti algoritmi niso natančni, so aproksimativni, evalvacijski. So stroj za napovedovanje, ne pa stroj za transakcijske stroške, tukaj so, da pomagajo ljudem pri sprejemanju odločitev, niso 100-odstotno zaupanja vredni. V mnogih primerih je njihova ocena zelo koristna, njihovo vrednotenje je brez kakršnega koli resničnega družbenega tveganja. V nekaterih primerih pa ima lahko njihova napoved resne posledice, če jih ljudje ustrezno ne potrdijo, kot na primer v medicini, znanosti o človeških virih (kot je zaposlovanje ali ocenjevanje), pri pravnih vprašanjih … V nekaterih drugih primerih jih je mogoče zlorabiti za neetične cilje, kot denimo pri prepoznavanju obrazov pri sprožanju smrtonosnega orožja.
Kjer je bila digitalizacija uporabljena kot stroj za zmanjšanje transakcijskih stroškov, brez upoštevanja veliko etičnih vprašanj (razen njihovega vpliva na delo), digitalni redux in zlasti umetna inteligenca odpirata veliko nezanemarljivih etičnih vprašanj.
Lahko ponazorite s primerom?
Vzemimo samo primer zaposlovanja. Če podjetje uporablja sistem umetne inteligence za zaposlovanje, bi morali njegovi vodje natančno vedeti, kako deluje, na katerih algoritmih temelji, na kateri bazi podatkov deluje. Algoritmi vsebujejo pristranskost, baze podatkov so pristranske. Dokazano je bilo na primer, da algoritmi, ki se uporabljajo pri zaposlovanju, pogosto kritično ocenjujejo temnopolte ljudi in ženske, ki imajo kazensko preteklost. Ti algoritmi vodijo v diskriminacijo.
Poleg tega algoritmi delujejo na podatkovnih bazah, baze podatkov so po definiciji stvar preteklosti. Ali smo prepričani, da želimo zaposliti ljudi za prihodnost na podlagi tistih profilov, ki so bili uspešni v preteklosti? V današnjem svetu se to zdi absurdno.
Kako se bo novi realnosti morala prilagoditi kadrovska funkcija?
HR je funkcija, ki je najbolj na udaru, ker je v središču naše družbe in naših korporacij. Na kadrovsko funkcijo bodo vplivali proces zaposlovanja z umetno inteligenco, procesi razvoja ljudi, zlasti zato, ker jim bodo pomagali pri boljši presoji (manj pristranskosti), boljših spretnostih, boljših socialnih interakcijah, da bodo bolj ustvarjalni … Vpliv bo čutiti tudi na selekcijske procese v prihodnosti od trenutka, ko bo genetska ID obstajala in bo pomagala izbrati ljudi za delovno mesto z danimi lastnostmi. Danes že kar nekaj klinik pomaga parom, da izberejo zarodek glede na izbrane značilnosti DNK.
Ali bomo storili enako pri zaposlovanju?
Odgovor je pritrdilen, brez dvoma.
Kateri bodo ključni etični izzivi prihodnosti, največje pasti?
Pri tako velikem številu potencialnih napredkov in možnih izbir se poraja vprašanje, kako vse te tehnologije uporabiti po svojih najboljših močeh in se čim bolj izogniti njihovim negativnim dimenzijam. Smodnik lahko ustvari ognjemet ali ubije ljudi. Vprašanje torej ni le izzivati tehnologije, ampak omejiti njihove sprevržene učinke in poučiti ljudi, kako jih pravilno uporabljati v življenju in družbi. Vendar je prelagati vso odgovornost na ljudi, ki bi »zlorabljali« tehnologije, past, ki se ji moramo izogniti. Tehnologije imajo nekatere intrinzične odgovornosti in jih je zato treba nadzorovati v okviru njihovega razvoja. Leta 1964 je Ralph Nader prisilil proizvajalce avtomobilov v izdelavo varnejših vozil. Pokazal je, da za nesreče niso krivi le vozniki, ampak tudi slaba zasnova avtomobilov. Kitajska in Evropa že sprejemata ukrepe proti algoritmom družbenih omrežij, ker ta manipulirajo z mnenjem in čustvi ljudi. Ne krivimo le uporabnikov družbenih omrežij, upoštevajmo tudi odgovornost manipuliranja z algoritmi.