Pri tem se zdi posebno pomembna vloga lirskega subjekta, ki ustvarja posebno, (ani)mistično razmerje s svetom okoli sebe. (Duhovna) vez med subjektom in objektom, ne le naravo, temveč tudi ljudskim izročilom, mitologijo, kulturno dediščino, je tako tesna, medsebojno zrcaljenje tako intenzivno, da ju je včasih nemogoče ločiti. Navsezadnje to niti ni nujno, kajti dolina in subjekt drug drugega oživljata, ne spodjedata. V tem animiranem svetu ni nič presenetljivega, da je Roža v nekaterih pesmih navadna cvetica, v drugih postane konkretna deklica, v tretjih rezijanska dolina, v četrtih pa simbol ljubezni, radosti, plesa … V neredko zaneseno čustvenem, a tudi skrajno rahločutnem doživljanju izpovedovalca, nekakšnega vrača Kuzleca, ki ga »nihče ne vidi / nihče ne sliši / pa od tvojega diha / se znova in znova dan prižiga«, tako uziramo tudi usodo Rezije – ne le kot fizičnega (geografskega), temveč tudi kot metafizičnega (mitološkega, kulturnega) prostora.
Zbirka je zasnovana po klasičnem dramaturškem loku s tremi razdelki – tremi krošnjami. V prvem, podnaslovljenjem Zajemanje sape, in medias res vstopimo v zgoraj opisani prvinski in čutno močno navzoči svet, kjer spoznavamo polnoživost vsega, tudi izpovedovalčeve zavesti, hkrati se v to vzradoščeno vzdušje že zajeda nemir, dvom (tudi v stvariteljsko moč besede), pojavijo se sence smrti, oživljen je Črni angelček. V drugem delu, kjer so pesmi veliko bolj kot Prebliski pravcati grmeči bliski, se obup in stiska ob minevanju, propadanju starega in jalovosti novega (»Mlini meljejo peščeno moko / na prodaj pa puhli lesk nudijo.«) stopnjujeta do besa, kletve, napočil je Sodni dan, nastopila Ženinova noč. V sklepnem razdelku, naslovljenem Roža izpod Kanina, sledi pomiritev, iz pesmi klije nekakšno novo upanje, glas je stanjšan, bolj nežen, krotek, zgodi se vrnitev k viru (vode), k sanjam, spominom, prevlada nekakšna (subjektova in naravna) sprijaznitev, potrpežljivost, a tudi (za)upanje: »Oko / Uho / Glas / naj ostanejo na dnu vodnjaka / naj v miru gnezdijo, rasejo.« Pravzaprav imamo ob koncu zbirke občutek, da smo se znašli na njenem začetku, življenjski krog se je sklenil in vabi v novega …
Denimo v novo vzporedno branje, ki ga omogoča sopostavitev prevoda in izvirnika. Ne toliko, da bi opazovali prepesnitev, kako ta pozorno ohranja jezikovne posebnosti izvirnika, temveč da bi se tudi sami približali eni najbolj skrivnostnih različic (poetične) slovenščine. Prevod torej kot odskočna deska za samostojno potopitev v ta naš edinstveni jezikovni in pesniški svet. Razgledana spremna beseda, prevajalčeve opombe in pojasnila bodo potapljanje še dodatno olajšali.
