Po dveh letih epidemije, ki je praktično ohromila potovanja tudi po državah nekdanje Jugoslavije, se je prvomajsko romanje turistov vrnilo na Balkan. Cariniku na meji med Črno goro in Hrvaško tako ni uspelo skriti presenečenja nad letošnjim obiskom slovenskih gostov, ki so praznike s podaljšanim koncem tedna izkoristili za potovanje vzdolž Jadranske obale. Da se sezona, vsaj v Baški Vodi, še niti ni dobro začela, je potrdil tudi receptor v skoraj praznem kampu Baško Polje, ki je potrdil, da do ponedeljka, 2. maja, gostijo le nekaj gostov. »Pretežno Slovence, ki pa jih čez dan ne boste videli. Če ne kolesarite, pa planinarite,« je v smehu povedal in nas pospremil do rezerviranega bungalova.
Miru in tišine nedeljskega jutra na praznik dela tokrat ni zmotila budnica ob 6. uri, kot smo sicer vajeni v manjših in tudi po večjih mestih Slovenije. Prazna plaža in sonce, ki se je počasi dvigovalo nad dalmatinskim gorskim hrbtom Biokovo, pa sta okoli osme ure vseeno privabila krajane, ki so prišli pozdravit nastop občinskih godbenikov, katerim je sledila tudi delitev rdečega cvetja. Za številne obiskovalce pa so bile najzanimivejše prav tradicionalne igre, ki jih tam pripravljajo že vrsto let. Oslovska dirka, dirka natakarjev, vlečenje vrvi in hoja po naoljenem drogu so namreč pritegnili pozornost tako mladcev kot tudi izkušenih dedov. Čeprav so se igre začele šele ob 11.30, so bila že pred 11. uro vsa tekmovalna mesta zapolnjena. Največ prijav je bilo za hojo po oljni gredi, speljani nad morjem, na koncu katere je visela glavna nagrada – jagnje, ki se ga je bilo treba za zmago dotakniti. Vsekakor izredno zahtevna naloga, če omenimo, da se je morje ogrelo na nekaj manj kot 15 stopinj Celzija.
Mednarodna oslovska dirka
Ko je lokalnim gasilcem uspelo sprazniti avtomobile z glavne ceste, se je brez kakšnega posebnega glasovnega signala, ki bi nakazal start oslovske dirke, ta tudi začela. Pestra druščina jahačev je sedla na osle in se pomerila na mednarodni dirki. Čeprav je bilo mogoče na oslih videti izključno domačine, pa je navijač razložil, da so dirko označili za mednarodno, ker osli tečejo »med ljudmi«. »Obiskovalci se postavimo ob strani in tako osli tečejo skozi špalir do cilja,« je še razložil in izpostavil najstarejšega jahača, skoraj 70-letnega Branka, ki je s pipo v ustih in z oljčnimi vejami samozavestno sedel na osla. Žal do zmage letos ni prišel, saj se je glavne nagrade – pršuta razveselil mladenič Mate. Da gre za pravega veterana, je potrdil povezovalec programa, saj je Dalmatinec z oslom Tulipanom zmagal že drugo leto zapored.
Ko so osli spraznili dirkalno stezo, so na vrsto prišli alkarji v samokolnicah, tekmovalci z bistrimi očmi in mirnimi rokami. In čeprav je bilo skozi oči gledalca videti, da igra poteka v sproščenem, zabavnem vzdušju, so zaradi nejasne sodniške odločitve skoraj zapele pesti. Nič manj hitri in spretni niso bili natakarji, ki so se pomerili na dirki s polnim pladnjem. Naj omenimo še, da se tudi v Baški Vodi gostinstvo šele počasi prebuja, saj je zaprtih še vsaj tretjina lokalov. Podobno kot pri nas pa tudi pri njih očitno primanjkuje delovnega kadra.
Boj za jagnje
V vlečenju vrvi so se gasilci iz Promajne letos pomerili z gasilci iz Baške Vode in upravičili svoje ime Colpomorto (betonski blok v morju, na katerega je privezana boja). Kljub zmagi so kolegom stisnili roko in poudarili, da so bili danes morda za kratek čas nasprotniki, a ko je treba, stopijo skupaj. In čeprav bo zmagovalni pršut še nekaj časa visel na njihovi barki, se bodo, kot so zatrdili, potrudili in vino spili hitro, saj ga v poletnih temperaturah ni pametno dolgo skladiščiti.
Kot vsako leto pa je tudi letos največ gledalcev pritegnilo tekmovanje na oljni gredi. Od približno dvajsetih tekmovalcev sta se jagenjčka uspela dotakniti le dva. Prav vsi tekmovalci pa so igro zaključili z bolj ali manj elegantnimi padci v morje, kar je poželo veliko smeha s strani navijačev s pomola. Tudi sicer je bilo v Baški Vodi odlično poskrbljeno za vzdušje. Poleg klap Sardele so za živo glasbo poskrbeli še Dreamers band in Specialci, ki so vsaj tujim gostom pričarali nepozaben dalmatinski dan. Za piko na i pa so poskrbele gospodinje s fritulami, ki so se tudi prodajale na stojnicah. Anita Tomić iz Trnbusa, ki ji pravijo tudi kraljica soparnika, pa je turistom predstavljala »dalmatinsko pico«, nekoč jed revežev, ki so jo pripravljali le ob postnih dneh. »Gre za jed, ki je del hrvaške kulturne dediščine in jo pripravimo iz moke, oljčnega olja, blitve in česna,« je povedala Tomićeva. In če se je del gostov nasitil s kosom soparnika, je dimljenje iz stranskih ulic pritegnilo pozornost pravih jedcev. »Za 1. maj se morata vrteti jagnje in koza. Približno dobri dve uri je potrebno, da je meso dovolj sočno, da ga ponudimo gostom,« je povedal mesar in priznal, da je najtežje nalagati vroče oglje pod vrteče se meso. Sicer pa je bila cena za kilogram pečene jagnjetine dobrih 30 evrov (250 kun).
