Mislim svoje mesto: Geografija odpora

Zamašek je švignil iz steklenice penine in bilo je, kot bi se s pokom sprostilo vse, kar nas je dobri dve leti utesnjevalo in tlačilo. Ko smo na volilno nedeljo v prijateljskem krogu zvečer nazdravljali izidu volitev, me je prešinilo, da se končuje neko obdobje. Mučno, zlovešče obdobje, katerega začetek je natančno določen: 13. marec 2020. Na dan, ko je vodenje prevzela vlada, ki se je zdaj menda že sprijaznila s porazom, je bila v Sloveniji razglašena epidemija. In stopili smo v ero, ki se je ne bomo spominjali s ponosom ali radostjo, temveč jo bomo bržčas poskušali kar najhitreje pozabiti, potlačiti. Ero, ki ni bila prav posebej vesela in zmagoslavna za nobenega prebivalca našega planeta, naša oblast pa, kot da se jo je trudila narediti še posebej mukotrpno, grozljivo, dušečo. Od karantene do cepljenja, vse je šlo narobe in vse so spremljala skoraj sadistična prizadevanja, kako nam obstoj čim bolj otežiti.