Drugi celovečerec režiserja Toma Gormicana je poklon filmskemu opusu in mitu Nicolasa Cagea, ki se je rodil kot Nicolas Kim Coppola, a se je nato zaradi bremena družinskega imena – njegov stric je veliki Francis Ford Coppola – odločil spremeniti priimek. Je ljubezensko pismo vpadljivemu, ekscentričnemu in seveda zelo talentiranemu ameriškemu igralcu, ki se je z nizom uspešnic v devetdesetih in na prelomu tisočletja najprej povzpel na hollywoodski Olimp, nato pa pred dobrim desetletjem zaradi nespametnih finančnih odločitev strmoglavil na rob bankrota, ki se ga je rešil z nizanjem vlog v nizkoproračunskih filmih. Ne, to niso bili nekakšni umetniški eksperimenti igralca, ki je osvojil oskarja za glavno vlogo v filmu Zbogom, Las Vegas (1995) in bil zanj nominiran še v Prilagajanju (2002), temveč filmi za poplačilo davčnega dolga. Med desetinami filmov, ki so po pravilu romali direktno na male zaslone, so širše občinstvo pritegnili le redki (Joe, Mandy, Pig).
Tudi celovečerec o filmskem igralcu, ki v filmu igra samega sebe, na papirju zveni kot slaba, samovšečna ideja, a v primeru Nicolasa Cagea, ki je bil nekoč tako slaven, da je lahko v akcijskem trilerju Brez obraza (1997) igral Johna Travolto, deluje. Deluje pa predvsem v tem, kako ta film v filmu, ki je malo meta in malo fenovski film, ujame širino igralca, ki je na eni strani snemal z režiserji kova Brian De Palma, Werner Herzog, Spike Jonze, Martin Scorsese in David Lynch, na drugi pa slavo s še večjo lopato nabiral z ikonskimi vlogami v akcijskih lahkotnicah tipa Alcatraz (1996), Letalo prekletih (1997) in Samo še 60 sekund (2000). Človeka, ki je novinarske vrstice polnil z nenavadnimi javnimi nastopi, bizarnimi anekdotami iz zasebnega življenja in rumenimi novicami o dragih nakupih bodisi avtomobilov in dvorcev bodisi stripov in eksotičnih živali. Bolj ko je bilo bizarno, bolj je bilo cageevsko.
Neznosno breme ogromnega talenta, zgodba o tem, kako zadolženi Cage za okrogel milijon dolarjev privoli odpotovati na rojstni dan španskega bogataša, ki se ukvarja z olivami in oljčnim oljem, a je morda tudi mednarodni kriminalec, je zato seveda film, ki se poigrava z življenjepisom igralca, pri čemer v skladu z njegovim opusom menja žanre tako rekoč iz prizora v prizor. V enem trenutku tako gledamo melanholično dramo o ostarelem igralcu, ki bi v jeseni svoje kariere še malo igral, malo pa tudi popravil odnos z odtujeno hčerko, v naslednjem pa v bližnjem kadru Cage že razpenja svoj naravni talent za velike akcijske sekvence. Te menjave registrov od trilerja o ugrabitvi do blebetave komedije dveh moških prijateljev so pospremljene z velikim odmerkom humorja, vsemi mogočimi filmskimi referencami in dinamično montažo, zaradi česar je to eden najzabavnejših filmov leta.
Tudi zato, ker je navsezadnje film, v katerem Nicolas Cage ne igra le samega sebe, temveč samega sebe igra dvakrat. »Ti si Nicolas faking Cage. Ti nisi le igralec, ampak filmska zvezda,« slišimo in gledamo njegov notranji dialog z mlajšo verzijo njega samega. Ta se mu seveda prikazuje v črni usnjeni jakni, črnih hlačah in črni majici filma Divji v srcu (1990). Itak – v najboljši, v top formi. Na drugi strani pa sedi tista starejša verzija, ki je ob dosežkih in svetovni slavi – itak – polna tudi spominov na napake in razočaranja. En trenutek je poln zanosa, v drugem bi igralstvo najraje obesil na klin, a tega ne zmore, saj še vedno živi za film. Neznosno breme ogromnega talenta je tako po malem poklon Hollywooda zvezdniku, ki je klecnil, pa tudi nekakšno očiščenje, rehabilitacija in portret igralca, čigar kreativni ogenj bi zlahka ugasnil v tisti neskončni seriji filmov, s katerimi je poplačeval upnike, a se to nazadnje ni zgodilo. Cage celo pravi, da je takrat postal boljši igralec.
