Ime Josipa Broza - Tita budi slo po mistificiranju, pravzaprav že vse od časa NOB, ko so se ljudje tako doma kot na tujem spraševali, kdo pravzaprav je. Po koncu vojne se je na območju Jugoslavije okoli njegovega lika in dela razvil kult osebnosti, globalno je pa postal svetovna figura.
V devetdesetih letih, po razpadu države, se je pisanje knjig o Titu sploh razmahnilo. Svoje spomine nanj so obujali mnogi, od kuharjev prek zdravnikov, zgodovinarjev in vseh mogočih drugih strokovnjakov, predvsem pa samooklicanih poznavalcev, za katere dotlej nihče ni slišal. Mnoga dela sodijo v žanr teorij zarote in med seboj kar tekmujejo po spektakularnosti. Vključno s tisto, da Josip Broz ni pokopan v Beogradu, temveč v Vatikanu, kar nemara izhaja iz podatka, da je bil kamniti blok, s katerim se je prekrilo njegov grob na uradnem pogrebu, lažja imitacija dejansko bistveno težjega kamnitega pokrova, ki pa bi bil zaradi teže na pogrebni slovenosti neobvladljiv in so ga zato namestili šele v noči po uradnem pogrebu.
Poseben podžanr predstavljajo teorije o Titovi identiteti. Te pravijo, da človek, čigar glas in podoba sta vsaj generacijam, ki so odraščale v nekdanji Jugoslaviji, izrazito dobro znana, ni istoveten z Josipom Brozom, v Kumrovcu rojenim sinom slovenske matere. Da je človek, ki je v otroštvu svojim lačnim bratom in sestram skuhal juho iz svinjske glave oziroma se domislil sankanja, umrl na fronti v prvi svetovni vojni in da je priimek Broz dejansko proslavil nekdo drug. Ali tako nekako. Nekdo, ki mu nista manjkala dva prsta, kot naj bi domnevno umrlemu vojaku Brozu. Znan je tudi argument, da človek kumrovško-kmečkega porekla ne bi smel znati igrati na klavir, kar je Broz menda znal.
Po enih od teorij naj bi bil Tito izum avstro-ogrske, po drugi pa ruske oziroma sovjetske tajne službe. Prva je srbskega porekla oziroma tiste vrste umevanja, ki v Titu vidi Hrvata, ki naj bi deloval proti Srbiji, druga pa ameriškega izvora še iz petdesetih letih prejšnjega stoletja. A teorij o poreklu je več in so pestro fantazmatske. Tako naj bi bil Tito dejansko poljski oziroma po drugi inačici dunajski Jud, pa Avstrijec, Italijan, Nemec, Čeh, Madžar, do najbolj spektakularno noblesnih, da je bil njegov oče sovjetski politik oziroma sam Winston Churchill. Kar bi bilo ob osemnajstih letih razlike v prid Angleža sicer biološko možno.
A smiselnost teoretiziranja o domnevno lažnem Titu je vprašljiva vsaj toliko, kot je mogoče pop pevcem očitati, da niso uspeli s pravim imenom, ampak z umetniškim. Kajti četudi bi šlo za nekoga, ki je zgolj prevzel identiteto padlega vojaka iz Kumrovca, še vedno ostaja dejstvo, da je Josip Broz iz bombaškega procesa ali iz Drvarja oziroma iz časa druge svetovne vojne ista oseba kot predsednik SFRJ oziroma figura iz javnih nastopov v desetletjih po vojni. Te istovetnosti se ni lotila ali je zanikala še nobena teorija zarote, povezana s Titom. Četudi bi torej šlo za agenta, je agentu uspela kariera, ki je slejkoprej presegla obseg osnovno zadane mu naloge.
