A3, Q3, i3, X3, DS3, mazda3, serija 3 ... Verjetno je avtomobilov, ki imajo v imenu trojko, več kot katerih koli drugih. Kdo ve, zakaj je tako, nemara dajo tisti, ki pri določenih znamkah skrbijo za te stvari, nekaj tudi na numerologijo. Če bi namreč na avtomobile prenesli človeške lastnosti, bi lahko ugotovili, da tisti, ki jim v življenju vlada število tri, na vse vedno gledajo pozitivno. Obenem pa je ena glavnih lastnosti ljudi, ki jih vodi število tri, ustvarjalnost. In če kaj, potem tega ne manjka še eni avtomobilski »trojki«, ki je še nismo omenili – citroënu C3.
Ta je trenutno sredi življenjskega cikla, kako primerno, tretje generacije, kljub temu pa je še vedno nemara celo najbolj oblikovno drugačen, izstopajoč avtomobil svojega razreda majhnih avtomobilov. No, pa saj je to, da so pri Citroënu glede tega vselej bili ustvarjalni, že dobro znano, ne glede na to, katero število »vlada« njihovim oblikovalcem. Pri C3 je to denimo opaziti po značilnih »zračnih blazinah« na bočnih vratih, ki skrbijo za to, da karoserija ostane varna pred udarci, denimo, vrat drugih avtomobilov na parkiriščih, »napihnjenem« sprednjem delu in malce škatlasti, a vseeno atraktivno zaobljeni obliki tega skoraj do milimetra natančno štiri metre dolgega vozila. Prav ta prinese marsikaj pozitivnega tudi v notranjosti. Na zadnji klopi je namreč prostora zelo veliko tudi za glave potnikov, zato smo precej udobno tam sedeli tudi s svojimi 190 centimetri, nemara pa tudi zaradi tega, ker je kabina tako zelo prostorna, po litrih ni nič kaj posebnega prtljažnik (v osnovi ima prostornino okroglih 300 litrov), ki pa ga po drugi strani spet reši pravilna oblika, zaradi katere gre vanj več prtljage kot v marsikaterega po litrih zmogljivejšega.
Da ni več najnovejši, se C3 malenkost bolj pozna v notranjosti, za volanom. Voznikov delovni prostor je sicer živahen, razgiban, tudi veliko črne, trde plastike ni moteče, sploh ob nekaterih okrasnih dodatkih, ki jih s seboj prinese oprema posebne serije C-series. Tudi sedeža sta udobna, z velikim sedalnim delom, nekaj malenkosti pa kljub temu zmoti. Še najmanj so to analogni merilniki, ki se sicer počasi poslavljajo iz večine štirikolesnikov, bolj pa precej neodziven zaslon na dotik. Prek njega se namreč upravlja večina nastavitev, vključno s prezračevanjem, fizičnih gumbov skoraj ni, zato je vse skupaj resnično precej zamudno in predvsem med vožnjo vozniku vzame precej preveč časa. Kritiko si zasluži tudi sicer precej dolga, a ozka in zelo plitva odprtina pod omenjenim zaslonom, v katero ne moremo odložiti skoraj nič, je pa treba pohvaliti precej velik odlagalni prostor v vratih.
Testni primerek je poganjal precej šibak 1,2-litrski bencinski trivaljnik z 61 kilovati (83 konji) moči. Ker C3 tehta le dobro tono, je kljub temu zadostoval za dokaj udobno vožnjo po mestu in okolici, se je pa že tam precej čutilo, ko nas je bilo v avtomobilu več in ko smo napolnili prtljažnik. Ko pa smo se z njim odpravili na avtocesto, smo hitro zaključili, da C3 s tem motorjem že za srednje daljše vožnje pač ni najboljša izbira. Pri vožnji po omejitvah je ob tem tudi precej glasen in neodziven, tudi poraba bencina lahko hitro naraste. Dokler ga boste vozili po »običajnih« cestah in v mestu, bo torej za vsakdanja opravila povsem dovolj (nam je ob tem porabil 6,4 litra na 100 kilometrov), za kaj več pa bo treba poseči po močnejšem motorju. Navsezadnje nekaj povesta tudi podatka, da takšen C3 z mesta do stotice pospeši v 13,3 sekunde in da doseže največjo hitrost 169 kilometrov na uro.
Skratka, simpatičen avto je tale C3, udoben in prostoren, a z nekaterimi minusi, ki niso tako majhni in pustijo grenak priokus. Navsezadnje pa s ceno 17.480 evrov niti ni preveč ugoden.
