Ne morem se obnašati, kot da je vse v redu, če ni tako
V samo dveh, treh letih se je jazzovski saksofonist Immanuel Wilkins povzpel iz anonimnosti med prvoligaše. Dobrih dvaindvajset let je štel, ko so njegov prvenec Omega (2022) okitili kot enega najbolj pomembnih debitantskih albumov v novem tisočletju. Nekateri so se celo obregnili, da se prehiteva, da predobro in prezrelo igra za svoja leta. Vendar ne gre samo za aktivne godbe, temveč tudi za sporočilo. Immanuel Wilkins je namreč globoko v sebi razvozlal zapis temnopolte Amerike. Nalogo umetnika razume kot nalogo nekoga, ki mora dokumentirati in komentirati čas, odkrivati pozitivne premike in opozarjati na probleme, ki jih mnoge vlečemo še iz preteklosti. Vseeno se ne prišteva med pesimiste, temveč upa, da se bodo stvari za vse obrnile na bolje. Prepričan je namreč, da pripada generaciji mislecev in umetnikov, ki ima moč in dovolj sredstev, da spremeni svet. V tem duhu je za založbo Blue Note posnel nedavno izdan album The 7th Hand, ki ga je z osveženim kvartetom – Micah Thomas (klavir), Tyrone Allen (kontrabas) in Kweku Sumbry (bobni) – predstavljal na krajši evropski turneji.
Med pripravo vprašanj za najin pogovor sem med (dosedanjimi) kritikami najpogosteje naletel na izjave, kot sta »največji up nove jazzovske generacije« ali »eden na...