Enajst let mineva od takrat, ko je v Ljubljani padel veliki Panathinaikos. Stožice so bile v svoji prvi sezoni polne tako rekoč do zadnjega sedeža. V mestu se je iskala karta več in o košarki se je govorilo na vsakem vogalu. Dvanajst tisoč gledalcev nas je takrat gledalo Ožbolta, Ilijevskega, Jagodnika, Markoto, Gregoryja in preostale košarkarje Union Olimpije, ki se je še zadnjič prebila v top 16 evrolige. Sledilo je pet porazov in evforija je počasi splahnela. Ljubljana je bila spet dolgočasna Ljubljana, vsaj tako se je zadnjih deset let zdelo pravim ljubiteljem košarke, ki jih v naši prestolnici ne manjka.
Kako bi bilo, če bi se na obe igrišči vrnili otroci v Slovanovih dresih, s sidrom na srčni strani? In ne bi bilo več tistih parkirišč, ki so v Ljubljani sinonim za prestiž, vsaj tako je videti, glede na to, koliko jih je v zadnjem času zraslo samo na Vodmatu. (Foto: Nik Erik Neubauer)
Skozi zgodovino smo se navadili, da so navijači Olimpije precej zahtevni, saj zanje štejejo edino zmage. Navijači Krke, drugega najmočnejšega kluba v državi, radi p...
