Slikar France Slana se je rodil leta 1926 v Prlekiji, a se je njegova družina kmalu preselila v Ljubljano. Študij na ljubljanski likovni akademiji je po koncu vojne, ko je prišel iz partizanov, začel star 23 let. Bil je študent prve povojne generacije pri Gabrielu Stupici in Nikolaju Pirnatu. Se je pa risanja učil že med vojno tudi pri Hinku Smrekarju, preden so ga leta 1942 Italijani ustrelili, ker se je norčeval iz Mussolinija; mladega Slano je ta eksekucija močno pretresla.
Sprava se je posvečal predvsem risbi, za preživetje tudi ilustriranju v Pionirskem listu, Cicibanu, odrekel se ji ni niti kasneje, ko je ustvarjal v številnih drugih tehnikah. Najraje je slikal olja in akvarele, pri slednjih mu je bilo všeč, da jih je treba delati hitro, da se papir ne posuši. A uporabljal je tudi druge tehnike, gvaš, tempero, pastel, grafiko, lotil se je celo tapiserije in keramike; kot je povedal kasneje, se ni želel ukalupiti.
Prvo samostojno razstavo je imel leta 1953 v ljubljanski Mali galeriji, leta 1964 pa je za niz tematsko raznorodnih slik, fantazmagoričnih podob Skopja po potresu leta 1963, prejel nagrado Prešernovega sklada. V zgodnjem obdobju je pri njem zaslediti elemente abstraktnega slikarstva, ki pa ga kasneje ni razvijal. V samozaložbi je leta 2013 izdal tudi svojo obsežno monografijo.
Tematsko se je Slana osredotočal tako na krajinarstvo kot figuraliko, v veliki meri se je loteval tudi motivov ljudskega izročila, od kozolcev do mlinov, gostiln, domačih živali in pa šopkov; ti so bili še posebno priljubljeni med širšim krogom ljudi.
France Slana je bil agilen človek, imel je pestro umetniško pot, veliko je potoval tudi študijsko, doma in v tujini je imel okoli sto trideset samostojnih razstav, sodeloval je na množici skupinskih. V intervjuju za Dnevnik je pred leti povedal, da je nekaj njegovih slik z razstav tudi izginilo. Na primer z razstave v Švici. Pa ga je »kljub upravičeni tožbi proti galeristu švicarsko pravosodje imelo za Balkanca in razsodilo svojemu državljanu v prid«. Do likovnih kritikov ni bil vedno prizanesljiv. »Mislim, da veliko vedo, ne čutijo pa ničesar.«
Loteval se je tudi aktov, kar po njegovih besedah ni bila lahka naloga. »Težko je najti pravi, živi model za akt. Ali pa se najde, pa se izkaže, da je preveč tog. Kaj pravite, si upate?« je med intervjujem pred leti izzval Dnevnikovo novinarko. A se moral zadovoljiti s portretom.
