Pred vsako polfinalno tekmo nogometne lige prvakov temu dogodku vnaprej prilepimo priponko »spektakel«. Vložek je pač na predzadnji stopnici največjega klubskega tekmovanja na svetu tako velik, da drugače ne more biti – četudi potem tekmeca na igrišču, prav zaradi omenjenega velikega vložka, igrata taktično, na rezultat, in dogajanje med tekmo te oznake niti približno ne opraviči. To se dejansko zgodi precej pogosto in spektakel tako ostane le mrtva črka na papirju. No, prva tekma polfinala lige prvakov te sezone med Manchestrom Cityjem in Real Madridom pa je bila šolski primer Spektakla. Da, pisanega z veliko začetnico. Toliko ritma, priložnosti in – najpomembneje – golov je težko videti že na kakšni revijalni tekmi. Na tej, na kateri je šlo tudi v obrambi na nož, pa jih je padlo kar sedem – 4:3 je bilo za gostitelje. In četudi bi ob seriji priložnosti videli še enkrat toliko golov, bi brez težav našli še kakšno zapravljeno.
To je zagotovo dober obet tudi pred povratno tekmo, ki bo v sredo v Madridu, sicer pa je občutke iz obeh taborov in tudi občutke njihovih privržencev po tekmi verjetno najbolje opisal trener Madridčanov Carlo Ancelotti, ki je dejal, da ni prepričan, ali naj na vse skupaj gleda kot na napol poln ali napol prazen kozarec. Po eni strani namreč s končnim izidom nihče ni bil ravno najbolj zadovoljen – City ne, ker bi si ob večjem številu priložnosti in dejstvu, da je kar trikrat vodil z dvema goloma prednosti (prvič po golih De Bruyna in Jesusa že v 11. minuti z 2:0, drugič v 53. minuti po zaslugi Fodna s 3:1 in tretjič v 74. minuti s 4:2 po fenomenalnem zadetku Bernarda Silve), lahko priigral mirnejšo pot v Madrid, Real pa ne, ker je pač Real, najtrofejnejši evropski klub. A obenem tudi razočaran ni bil nihče – City ne, ker je vendarle zmagal, Real pa ne, ker mu je med tekmo, ko je že pošteno visel, kot velikokrat v tej sezoni uspelo strniti vrste in ne kolapsirati ter za nameček še zadeti, ko je bilo najbolj potrebno. V prvi vrsti po zaslugi, kot je dejal Ancelotti, s katerim se je nemogoče ne strinjati, ta hip najboljšega nogometaša na svetu Karima Benzemaja. Ta je namreč dosegel dva gola – v 33. minuti za 2:1 in v 82. minuti iz enajstmetrovke za končnih 4:3 – ki sta bila tudi njegov šesti in sedmi v polfinalih lige prvakov, s čimer je po številu golov v tej fazi tekmovanja prehitel Lionela Messija in se na drugem mestu izenačil z Robertom Lewandovskim; daleč spredaj je Cristiano Ronaldo s trinajstimi. V drugi vrsti pa tudi zaradi prodornega Viniciusa Juniorja, ki je po izjemnem sprintu zadel za 3:2.
»Fantastična tekma proti neverjetnemu nasprotniku. Nimam pripomb glede igre svojega moštva, ustvarjali smo si priložnost za priložnostjo. Se pa potem zgodijo stvari, kot je bila nesrečna enajstmetrovka. A pri tem ne moremo narediti ničesar. Čestitam tudi Carlu, spet je odlično pripravil svojo ekipo, mi pa bomo tudi v Madridu, ne glede na ta izid, merili na zmago,« je po tekmi povedal trener Cityja Pep Guardiola, medtem ko je Carlo Ancelotti priznal, da bi se lahko glede na potek tekme za njih končalo tudi slabše. »Izjemna tekma z veliko goli, veliko kakovosti, a tudi mnogimi napakami. Vse je še odprto in na povratni tekmi nam bo naš stadion dal dodatno energijo,« je povedal 62-letni Italijan, ki je postal tudi prvi trener, ki je na polfinalni tekmi lige prvakov svoje moštvo vodil v štirih različnih desetletjih – z Juventusom mu je to uspelo leta 1999, z Milanom v letih 2003, 2005, 2006 in 2007, z Realom Madrid pa v prejšnjem desetletju, 2014 in 2015, ter letos.
