Z Neodvisnimi sem se nekaj časa ukvarjal po službeni dolžnosti in kakšen detajl mi je celo ostal v spominu. Recimo: ne morem se strinjati z novinarkino trditvijo, da so Neodvisni takoj po italijanski okupaciji odšli v partizane. To sta storila le France Mihelič in Nikolaj Pirnat, in to po kapitulaciji Italije septembra 1943. Slednji je bil pred tem interniranec v taborišču Gonars. Marij Pregelj je vojno preživljal v nemških in italijanskih ujetniških taboriščih. Zoran Mušič in Nikolaj Omersa sta okusila strahote nemških koncentracijskih taborišč. Ostali slikarji so, če me spomin ne vara, vojni čas preživeli v Ljubljani, le Zoran Didek je menda učiteljeval na Krku. Sicer so Neodvisni tudi v času italijanske okupacije, verjetno z dovoljenjem OF, razstavljali. Od nečesa je bilo pač treba živeti. Nekateri izmed Neodvisnih so s svojimi deli prispevali delež k ilegalnemu boju. O tem pričajo belo gardo obsojajoče karikature Borisa Kalina, Nikolaja Omerse in Nikolaja Pirnata v ilegalni brošuri z naslovom V Kristusovem imenu, ki jo je izdala Okrožna tehnika KPS v Ljubljani avgusta 1943.
Moram pa ugotoviti, da je naslov pričujočega članka nekoliko predvolilno obarvan, čeprav naj bi se nanašal na Nikolaja Pirnata in prekinitev njegovega delovnega razmerja pri časniku Jutro. O tem sicer ne vem veliko ali pa sem vse skupaj pozabil. V tem primeru pač verjamem svojemu profesorju – eruditu Lucu Menašeju, ki o Pirnatu pravi, da je bil od 1927 do druge vojne ilustrator Jutra (Evropski umetnostnozgodovinski leksikon, Ljubljana 1971, str. 1646). Seveda pa kustosinja, ki je pripravila razstavo, nedvomno ve več od mene, ki sem s stroko prekinil leta 2000.
Dr. Iztok Durjava, Ljubljana