Zadnja tri leta se ni zgodilo, da Belgijci ne bi dobili vsaj enega od kolesarskih spomenikov, je pa najstarejšega letos dobil najmlajši od favoritov. Njihov čudežni deček, 22-letni Remco Evenepoel, se je na Liege–Bastogne–Liege veselil prve velike zmage na enodnevnih klasikah. Slovenca sta bila v vlogah pomočnikov. Matej Mohorič je pri Bahrainu razpoložljive moči vložil za na koncu šestega Dylana Teunsa, sam pa prečkal ciljno črto s petimi minutami zaostanka. Tadej Pogačar se po smrti tašče ni vrnil v Belgijo, Jan Polanc, kot naš edini predstavnik v Emiratih, se je trudil za Marca Hirschija (9. mesto) in Diega Ulissija (22.), končal pa v skupini za Mohoričevo.
»Zagotovo nisem imel nog, da bi bil v prvi skupini. Nisem imel najboljšega dne, bil sem malo utrujen, tako da sem se podredil ekipi, Dylanu,« je priznal Matej Mohorič. V zadnjih dveh letih je bil v Liegeu v deseterici, tokrat je osvojil 37. mesto, kar je njegov najslabši rezultat v zadnjih dveh mesecih. »Nisem razočaran, dal sem vse od sebe in naredil za ekipo, kar sem lahko.« Pri Bahrainu so vse stavili na Belgijca, ki se je dokazal s sredino zmago na Valonski puščici. »Dylan je zelo dober, a očitno se na zadnjem klancu ni dalo narediti razlike. Vemo pa, da se v sprintu ne znajde najbolje,« je dejal 27-letni Gorenjec.
Dirko je zaznamoval skupinski padec pri visoki hitrosti na spustu kakšnih 60 kilometrov pred ciljem. Bahrain je bil takrat na čelu. »Bili smo zmedeni, po radiu smo slišali, ampak nismo vedeli, kdo je bil udeležen. Ko smo videli, da smo vsi, smo začeli narekovati ritem, a ni bilo nič posebnega, ker so bili še vedno tam vsi favoriti z izjemo Alaphilippa,« je povedal Mohorič. Je pa marsikatero moštvo izgubilo kakšnega člana, Emirati Američana Brandona McNultyja. Jana Polanca je takrat čakalo veliko dela. »Počakal je Diega Ulissija, ki je moral menjati kolo. Pred odločilnim vzponom pa je pomagal ekipi s pozicioniranjem in popravljanjem položaja. Oddelal je svoje,« je Kranjčana pohvalil športni direktor Andrej Hauptman. Na dvokilometrski Redoute je prišlo do odločilnega napada, Remco Evenepoel se je že na vrhu katapultiral v ospredje in do Liegea ga tekmeci niso več videli. »Vedel sem, da sem bolj eksploziven in vzdržljiv, kot sem bil lani. Brutalni napad mi je uspel, nato sem ohranjal visok tempo do cilja. Je pa bilo zelo tvegano peljati 30 kilometrov v veter. Za nami je slaba sezona klasik, a smo čutili, da uspeh prihaja. Patrick Lefevre nam je na sestanku dejal, da naj bomo mirni, kar koli se zgodi. To je bila čudovita gesta, to je pravi šef,« je dejal Belgijec ob zmagi kariere. Kljub mladosti je za njim že težka izkušnja, predlanski grozljiv padec na Lombardiji, ko je čez betonsko ograjo zletel v globel in se pošteno polomil. »Do takrat je šlo vse samo od sebe, nato pa se mi je vse podrlo. Povratek je bil težak, stresen, velikokrat sem jokal kar brez razloga. Nisem se upal več prav spustiti po hribu, a vsi so mi pomagali, da sem se gnal čez mejo in zdaj čutim, da sem že pravi Remco.«
»Danes je dokazal, iz kakšnega testa je. Vedeli smo, da bo poskusil od daleč. Zmaga je zaslužena,« mu je čestital Hauptman. Tudi – od dirkanja že malo zasičeni – Jan Polanc mu je. Za Kranjčana je bila to že 38. dirka v sezoni, v tem pogledu je na svetovni lestvici povsem na vrhu. »Še nikoli nisem imel toliko tekmovalnih dni za sabo. Utrujenost se pozna, težko je psihično biti tako dolgo na visoki ravni, ampak noge so še v redu,« je dejal 29-letnik, ki pa mu še ne privoščijo počitka, saj že v torek starta na šestdnevni preizkušnji po Romandiji. »Vemo, da imamo veliko bolnih, je pa res, da vedno mene dajo na dirko. Glavne v ekipi morate vprašati, zakaj je tako. Zagotovo bi želel tekmovati kak dan manj, a tako pač je,« se je nasmehnil ter odpravil proti letališču v Bruslju.